skrb za drugega ali pa...

Veliko dejanj, katere opravimo pod izgovorom, da je to za nekoga je dejansko samo naša projekcija, ki nima nobene zveze s to osebo za katero skrbimo. Bom bolj pojasnila....
Če nekdo nekaj reče in se tega trdno oklepamo, brez da bi človeku pustili možnost za spremembo... to ni skrb za drugega, ampak samo kazanje lastne narave. Posebej je zanimivo, če se sami v tem času premislimo, drugega pa držimo za besedo... Za tem se dejansko skriva nezmožnost opazovanja, primerjanja in pomanjkanje zdravorazumske logike. Če bi res skrbeli za drugega, potem bi upoštevali, da se je tudi ta oseba premislila, tako kot smo se sami. Če spoštujemo nekoga, potem mu vedno damo možnost lastne odločitve. Ampak, vseeno je tukaj potreben zdrav razum. Če je nekdo alergičen na npr.: jabolko, potem seveda ne bom temu človeku tiščala jabolko, ker vem, da je alergičen, drugače pa jo ponudim, če jo sama jem. Torej, ne moremo vedno nekoga "ščititi" samo zato, ker se nama zdi, da vemo kaj si oseba misli, želi ali karkoli.
Zelo enostaven recept je opazovanje samega sebe. Če se lahko sami premislimo za nekaj, potem je zelo enostavno sklepati, da se tudi drugi lahko premislijo. Za to ni potreben presežek inteligence, ampak samo zdrav razum.
Eni ljudje imajo to lastnost, da zagrabijo nekaj, kar njim odgovarja in se tega držijo kot pijan plota in to vse pod nekim visokoletečim izgovorom s katerim sebe opravičijo. Včasih grejo tako daleč, da ponavljajo kdo je kaj rekel pred leti in s tistim mahajo brez zavedanja, da je to preteklost. Tudi se dogaja, da besede drugega ponavljajo dobesedno, če pa oni nekaj rečejo, potem se vsi drugi morajo zavedati, da je dejansko mišljeno na to in to. Ljubi bog, pomagaj jim!
Equilibrium... not yet