Ponedeljek je, oblačno in gnjilo. Vsak ponedeljek je lahko takšen, če se zavem, da je treba v službo. Pripeljala sem se v službo, pozna kot ponavadi in spet nasedem na enako. Namreč, ob tej uri ni prostih mest na parkirišču. Itak zamujam, pa še vedno na novo upam, da bo morda kakšno prazno mesto. Seveda ni. In butec bi se nekaj naučil, ampak jaz sem izgubljen primer.
Pred vhodom je nekaj ljudi kadilo. Po energičnem kroženju sem se teatralno ustavila pred vhodom, vklopila vse štiri, šla iz avta z močnim treskom vrat. Štempljala sem prihod in se vsedla nazaj v avto, da lahko poiščem parkirno mesto. V meni ni bilo jeze, ampak nekaj je počilo in me ni skrbelo kaj si bo kdo mislil. V bistvu opažam, da mi to sploh ne predstavlja nič. Kaj si kdo misli o meni, kako me vidi, itn... to mi je zadnja skrb. Zaželela sem si biti teatralna in dati navadnim ljudem material za današnji dan. Naj imajo kaj za mleti, meni je vseeno, ponedeljek je.
Equilibrium not yet
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar