Veliko ljudi ima neko notranjo potrebno, da pomaga drugim. Ta potreba je njihova in nima neke zveze s pomočjo. Ljudje, ki potrebujejo pomoč so včasih dobesedno izkoriščeni s trani tistih, kateri imajo potrebo, da nekomu nekaj.
Pravi primer nesebičnosti, ko je pomoč tam, kjer je potrebna brez nobene samopotrebe in samoizpolnitve je bila Mati Tereza. Samo delovanje v skladu z božanskim brez vpletanja človeških potreb.
Ljudje smo pač takšni, da potrebujemo samopotrditev, potrebujemo, da smo neko in nekaj. Ta potreba je pri enih preveč izražena, da že z agresijo pomagajo. Veliko tega je za videti v raznoraznih humanitarnih akcijah ali npr.: pri zelenih. Agresivneži pod pritvezo humanitarnosti izražajo lastno naravo.
Opažam tudi, da so dobrodelne akcije del mode. Ni dovolj poslati vabilo za doniranje denarja in to prepustiti posamezniku oz. njegovi dobri volji... Trendi so, da se na posameznika vpliva na način, da je nekoga sram, če ne prispeva. Enostavno se na posameznika pritiska z raznoraznimi "kulturnimi" prijemi in tako pride do nadlegovanja tistega, ki naj bi prispeval. Bogi reveži so itak izkoriščani ali pa drugače gledano, reveži obstajajo, da peščica posameznih dobortnikov lahko razkazuje lastno dobroto.
Če človek rabi pomoč bo pomoč iskal. Če nekdo ne rabi pomoči in jo ne išče, potem vsaka pomoč takemu posamezniku ali skupini je dejansko lastno izkazovanje potreb po pomaganju.
Zanimivo je tudi to, da ponavadi ljudje, ki so bolani od tega, da nekomu pomagajo dejansko niso bili nikoli pobožani od strani staršev oz. celotno življenje iščejo nekoga, da jih opazi, in jim da občutek pomembnosti. Ideal za izkoriščanje. Ponavadi so takšni izkoriščeni od njim podobnih in obratno. Gliha skup štriha in to drži. Grozljivo je to, da je najti veliko takšnih pri "zdravilcih", pri ljudjeh, ki so samopoklicani, da pomagajo. Internet je njihovo kraljevstvo in tam vladajo. Bog nam pomagaj.
Equilibrium... not yet
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar