Vikend je za mano in tudi deževno ponedeljkovo jutro. Čakam, da se mobitel sprazni do konca, gledam na uro in štejem minute do odhoda. Zgodaj sem začela, tako da je veliko štetja pred mano.
Počasi me grabi bolavost. Jutri ali po jutrišnjem bo kulminacija. Glede na okoliščine, ki me obkrožajo se mi to zdi nič kaj posebenega ali presenetljivega. Čakanje Godoa ni za mene.
Dolgočas, dolgčas in hrepenjenje po nedosegljivem. Tako je to. Vsaj sem se tako skulirala, da ne bruham.
Equilibrium not yet.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar