Zanimivo je to s poznavanjem ljudi. Namreč, vedno si mislimo kako nekog poznamo, dejansko pa ne vidimo dlje od svojega nosu. Včasih počnemo samo tisto kaj nama odgovarja oz. dejansko v večini primerov, smo pa slepi za osebe do katerih nam je. Ali smo res pripravljeni narediti nekaj za drugega, prepustiti se in biti ranljivi, dati nekaj od sebe, iti čez sebe in narediti nekaj samo zaradi drugega?! V večini primerov se mi zdi, da ne... posebej je to pri ljudeh, ki veliko dajejo na besede... v dejanjih pa so bolj švoh.
S poznavanjem drugih dejansko največ škode naredimo najbližjim. Ker najbližje najbolj poznamo, potem najbližje najbolj omejujemo. Poznavanje drugih ni nič drugega kot lastne predpostavke ali zaključci, ki nimajo veliko z objektom opazovanja ampak z nami samimi... Če me nekdo ima za takšno in takšno, potem mi samo pove kaj ima v glavi v zvezi z menoj in s tem me dejansko omejuje oz. priklene na lastne gluposti.
Equilibrium... not yet
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar