Danes je praznik, dela prost dan. Niti se mi ne sanja, kateri praznik je... najbrž kakšen državni. Sram me bodi, da ne vem. Zjutraj sem prišla domov od mojega ljubija, naredila sem jutranjo prakso, umila lasje in se oprhala... čisto drugo kot pa vstajanje zjutraj malo po peti uri, hitenje, da vse opravim in ne zamudim v službo ob devetih. Zamujanje je postala navada. Sreča, da noben ne teži... itak vse naredim, kaj je potrebno, tako da noben ni oškodovan.
Jutri imam dopust, tako da je veselje še večje. Ne znam si predstavljati, da bom delala do konca
delovnih dni tisto, kar me ne veseli... nekaj moram ukreniti v zvezi s tem.
Upam, da bo čas prinesel svoje, ker z glavo skozi steno ne gre.
Malo se mi mudi... rada bi bila čim več z ljubijem.
Equilibrium?... vsaj danes... not yet.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar