spletnik, nekaj o tem

Nekaj perverznega je v pisanju dnevnika javno. Kot meni je vseeno če kdo bere, čeprav dejansko mi ni vseeno. Podobno kot naličeno, urejeno dekle... češ zaradi sebe, na skrivaj pa opazuje, če je kdo opazi. Uf, s tem sem se ukvarjala ko sem bila stara štirinajst let. Se opravičujem, lažem. Takrat sem se igrala na dvorišču, nisem se ličila, samo pomisel na to, da bi me kdo opazil je povzročila zardelost mojih lic, ... zvečer sem šla na sprehode in se imela za odraslo. Zelo hitro sem dojela, da me nihče ne opazuje, da to ni moja pot. Spogledljivost ni moja močnejša stran. Ni stvar v tem, da me nihče ne opazuje, stvar je v tem, da tega ne vidim ali pa nočem videti. Kakorkoli, na koncu sem dojela, da je tako boljše. Moj ego je itak visok, vsaj nekaj kar ne dela njemu v prid. Ljubi bog, pomagaj mi, da se neham ukvarjati sama sabo.
Morda je boljše, da se vrnem perverziji pisanja bloga ali spletnika.. ali morda na splošno perverzijam. Perverzno je pojesti kilo breskev za zajtrk in to kilico zaliti z vodo. Dober način, da večino delovnega časa porabim za nekaj koristnega... na stranišču. Perverzno je pisati blog in si lagati, da je vseeno, če kdo bere. Perverzno je uporabljati besedo perverzno tam, kjer ji ni mesto. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je perverzija dejanje, doživljanje, ki je nasprotno naravnim zakonom, družbenim normam, zlasti na področju spolnosti. Perverznost pa je lastnost, značilnost perverznega. Ponavadi to besedo povezujemo samo s spolnostjo. Zdaj sem pa tam... pri spolnosti. Nekaj je v ozračju, Luna v konstelaciji z ne vem čem, moj PMS je dovolj daleč ali pa blizu, delo mi ne diši (nič novega), sama v pisarni.. ideal za domišljijo. In naj kdo trdi, da so blogi nekoristna zadeva. Pri meni to ne drži. Dragi moji imaginarni bralci, odhajam v svet domišljije... vsaj do prvega telefonskega klica.
Equilibrium?... not yet... danes z nasmeškom.