štiri dni doma

V soboto popoldan sva z ljubijem imela nesrečo z avtom. Stala sem na cesti s smernikom za zavijanje v levo, zvok bremz in pok, verižno trčenje. Avto za mano se je pravočasno ustavil, tisti za njim pa ni uspel zaustaviti avta kljub bremzanju in je vseeno vdaril avto pred sabo, ta pa v moj avto. Avto je vozen, ampak ga bom morala dati popraviti, ker je odstopila maska na desni strani. Potniki v vmesnem avtu so bili pisani. Vozila je ženska, v šestem mesecu nosečnosti. Zraven je sedel moški, ki je takoj začel kričati, kleti in se na sploh razburjati. Takoj kmalu je padel v nezavest in je njegova voznica povedala, da je epileptični bolnik. Ona se je drla in paničarila zraven. Otrok na zadnjem sedežu je jokal in kričal za svojimi igračami. Ti trije so brezveze dvigali pritisk in se razburjali. Očitno je bilo, da nobenemu nič ni. Moški ni dobil epileptični napad. Prišla je policija in rešilec, tako da so se odpeljali vsi iz ta srednjega z rešilcem, mi umirjeni smo ostali čakati na prometnike. Povzorčitelj škode je bil umirjen, njegovi otroci v avtu nič niso kričali. Meni je bilo zabavno na koncu, ker sem prvič pihala (alko test). Dejansko pa je vse bilo ena sama izguba časa. Posebej sedaj ko kličem in ugotavljam kaj moram narediti za prijavo škode. Zanimivo je bilo opazovati različne ljudi in različne reakcije. Bolj mi je blizu svet umirjenih, tisti paničarji pa bodo imeli kaj za pripovedovat do konca življenja. Od muhe delajo slona in to tako vživljeno, da jim niti zameriti ne moreš. Kakšna drama. Ženska je nenehno omenjala svojo nosečnost, policist ji je rekel, da če je bila privezana je to zadosti za varnost... glede na počene avte, ki so kazali samo na materijalno škodo počenega lima in stekla, ne pa na ljudske žrtve in poškodbe.
Kakorkoli, prišla sva na pico z več kot urno zamudo. Pica je bila ok... testo iz indijske konoplje, zraven pa semena in olje iz iste rastline. Več sem pričakovala od pice iz indijske konoplje, ampak za spremembo je tudi to v redu. Drugače, celotno lenarjenje pred televizijo in privat kinom je bilo dokaj obarvano s spremembami stanj. Lenoba, nenehna bolečina v spodnjem delu hrbta ter zadetost na sploh so me spremljali te dneve. Uživala sem v družbi ljubija, v lenobnih dneh in počitku. Delalo me je nesrečno zavedanje, da je to samo trenutno... moje življenje je drugačno, obarvano s samoto in nenehnim zavedanjem, da se bom kmalu morala nekaj odločiti. Odločiti o poteku mojega življenja. Iz življenja vreči vse, kar ne pelje nikamor, vse iluzije in utvare. Vem, da bodo nastajale nove, ampak nenehna pozornost na realnost, na trenutek, je moja praksa, ki me bo spremljala do konca mojih dni. Ko sem bila majhna sem sklenila dogovor z Bogom... naj me nauči vse, kaj namerava, naj se mi vse zgodi, kaj se mi ima za zgoditi, ker je to moja zadnja inkarnacija na tem življenju. Ne morem reči, da slepo verjamem v inkarnacijo, verjama pa, da sem na tem svetu samo za to, da se nekaj naučim iz vsega, kar se mi dogaja.... zemlja je učni poligon, jaz pa je imam dovolj. Ne da se mi več, dovolj je bilo. Vsa ta genialnost in lepota, ki jo začutim ko opazujem ta svet... ni vredno. Rajše bi samo opazovala kot pa se ukvarjala z ljudskimi lastnostmi. Ne hvala, dovolj imam. O Bog, reši me.
Equilibrium... pa že sami vidite, da not yet.