torkovo jutro

Vreme je res depresivno. Vsaj ni ponedeljek, kakšna tolažba. Ponedeljke res težko prenašam. Ne vem ali je to vpliv Lune ali ne, čeprav pri meni je vedno vpliv Lune, tako da o tem sploh ne bi. Včeraj je bil res težek dan. V službi sem bila sama v pisarni, sodelavca sta na dopustu in skoraj se mi je zmešalo od dolgočasja. Lenoba me grabi oz. zapoznela spomladanska utrujenost in vsak trenutek samote se je zdel večnost. Doma sem se zavedla osamljenosti. Sama doma, sama v univerzumu. Moja ljubezen noče živeti z menoj in vsako zavedanje tega boli. Ali me res ljubi ali mu samo krajšam čas?! Ponavadi se trudim ne spraševati se. Prakticiram življenje v trenutku in prepuščanje. Učim se in vadim, učim se in vadim. Ko boli se prepustim bolečini. Ni slabšega kot pretvarjanje, da je vse ok. Samo ko pogledam ta lažni svet okoli sebe... lažni smehljaji, prijaznost na višku... me zagrabi, da zakričim. Ljudje, ne tlačite sebe, to je laž, laž proti sebe! Če ste žalostni, bodite žalostni, če ste veseli, radujte se. Itak je vse minljivo, zakaj ne bi uživali v vseh različicah življenja?!
Ah, lahko je govoriti, ko boli je pa težko. Misli vandrajo in nič ne pomagajo, naslajajo se bolečine. Osluškujem telo kako se odziva, kje boli, kje pritiska. Solze tečejo, kričim. Zavedam se, da bo tudi to minilo tako kot vse mine.
Trenutki ravnotežja so neprecenljivi. Equilibrium?... not yet.