žalost

Kako žalostno je ko se zavem, da ljudi živijo v strahu. Res se trudim, da ne gledam, da ne opazim, ampak včasih mi je pred očmi in ne ignoriranje ne gre. Kako zamazan človek mora biti, če nenehno nekaj skriva in živi v strahu, da ne bo odkrit. Obkroženi s spremljanjem zarot, dvomi, strahovi... o Bog, pomagaj jim! O, Bog pomagaj meni, da tega ne vidim.
Res je žalostno, da ljudje ne vidijo kako lepo je živeti brez strahu. Kako lepo je živeti prepuščen ljubezni.
Moje življenje je drugačno. Sama sem izbrala pot samote, molčečnosti. Ljudje me jemljejo kot nekaj samoumevno. Gledam to in jih puščam, da pokažejo kdo so. To je najboljša metoda, čeprav zelo boleča. Nastavim vrat in nizkotnež bo vgriznil samo, ker lahko.
Žalostno je ko se zavem kako so ljudje nestrpni. Ne marajo drugačnosti, ker jih je strah. Privzeto so nestrpni do celotnega naroda. Zadnjič je en črv omenil kako je potrebno imeti vstopnino za zabaviščni park, ker drugače bi bilo polno Ciganov. Vprašala sem ga ali je imel kdaj kakšne slabe izkušnje? Omenila sem svoje iskušnje z Cigani: jemali so mi denar ko sem bila majhna, cela gruča ciganskih otrok me je preganjala, ker so začutili, da se jih bojim, sošolec Cigan, ki je bil nekaj let starejši od mene me je preganjal leta in leta, tako da me je bilo zelo strah, ampak tožila nisem. To so slabe izkušnje, katerih se spomnim in vseeno nimam nič proti Ciganom. Če me nekdo ustrahuje mi je vseeno kaj je in kako se deklarira. Na drugi strani je veliko tistih, ki niso nikoli imeli nobene interakcije z njimi in so nestrpni. Zakaj?
E, jaz sem tudi nestrpna do takšnih. Sovražiti brez razloga, samo ker je to trend. Kakšna glupost.
Zadnjič mi je en povedal, da nekaj nestrpnega reče in ne misli tako, pač samo reče. Na drugi strani pa ta isti se hakla za besede drugih brez, da bi pomislil, da morda nekdo drug tudi nekaj reče a v samem bistvu ne misli tako. Ali je to nezavedanje samega sebe ali kaj drugega?! Sploh ni bistveno v kateri predal gre, bistveno je, da se dogaja.
Equilibrium... not yet