vedno nasedem

Vedno nasedem na enake bedarije, in to so zadeve, ki se tičejo ljudskih značajev.
Danes sem spet imela opravka z eno tako glupo žensko, da žalim kuro, če jo poimenujem kura. Ne moti me to, da ne razume nič, ampak me moti njena lastnost, da se tako meni, kot da je najpametnejša na tem svetu in nikoli ni nič kriva oz. napaka ni nikoli pri njej. Ne da se ji dopovedati, da bi določeno zadevo morala tako in tako narediti, da ne more nenehno spreminjati strukturo, in da računalnik ne more prebrati njenih misli. Njeno orožje, ki mi pride do živega je narejena prijaznost. Ona je prijazna in nič drugega. Nima niti drobtinico sposobnosti, da bi se zavedala same sebe. Diskusija z njo nima smisla.
Poskusila sem ji razložiti in ni šlo. Poskusila sem jo napeljati, da bi sama razmislila in seveda ni šlo. Na koncu sem obupala oz. dvignila roke od nje.
Malo sem jamrala zunanjem sodelavcu, ker se delo te ženske nanaša na njegovo delo in dejansko njemu uničuje jetra bolj kot meni. On pa ni bil nič razumevajoč, ampak jo je poklical in ji rekel, da je treba narediti tako in tako. Celo strukturo ji je sam nastavil, ker je imel s tem manj dela, kot da bi se trudil njo napeljati na razmislek.
Eni ljudje so res samo za to, da nekaj naredijo tako kot ji drugi rečejo, ker drugače ni nobene koristi od njih. To so sužnji, kateri so se rodili v današnjem času, tako da jim ni treba vedeti, da so dejansko sužnji. Pametna oseba pa od sužnja ne dela vladarja.
Najbolj me zanima pri celotni zadevi gdaj se bom naučila delati s takšnimi primerki. Brez vesti, brez poskušanja, da od dreka delam zlato jih je treba sprejeti takšne kot so. Škoda mojih živcev, moje jetre, ipd.
Equilibrium... not yet