domena reši me

Cel dan razmišljam o imenu za domeno. Vse, kar mi pade na pamet je že zasedeno. Ne vem ali je sploh finta v imenu ali ne... sicer res je, da pravo ime ali logo veliko pomeni. Dejstvo pa je tudi to, da razmišljanja vnaprej kaj bo kaj prineslo in pomenilo je brezveze. Just do it si nenehno ponavljam. Vzela si bom še en dan časa za razmislek, pol bom itak uporabila to, kar je obstajalo kot ideja že na samem začetku. Dostikrat sem vrgla denar stran, če bo to še ena takšna zadeva... naj je. Božji plani so nedoumljivi in naj takšni ostanejo. Vsaj nekaj drugega se mi mota po glavi kot pa zadeva, ki me muči in pritiska na moje srce... o tem pa drugič ali najbrž nikoli. Lajno je treba ustaviti ali narediti nemočno. Upanje, da me bo pogledal so itak iluzija.
O Bog, pomagaj, da bolečina mine. Equilibrium?! Prosim te lepo... not yet.

noč je dolga, upira se jutru.
iz enega sveta grem v drugi
in tako v neskončnost.
vzorci se ponavljajo, prepoznam jih,
ampak rešiti se ne znam.
lajna igra celo noč
naj jo kdo ustavi,
utrujena sem od bedenja.

pesem

kolikokrat bom umrla še
zaradi vstajenja?!
kolikokrat bom rodila se,
da lahko umrem?!
vsakič prepustim se ti
v upanju, da je zadnjič.
dokončaj delo mojster
in pojej moje srce,
ko naslednjič rodim se
naj sem kamen.

nekaj o strahu

ko stojim v praznini
se bojim korak narediti,
otepam se iluzij.
a tako malo je potrebno,
da se stopim s teboj.

molitev ne pomaga,
želje so zaman
ko korajže zmanjka,
da se stopim s teboj
Najdražji.

štiri dni doma

V soboto popoldan sva z ljubijem imela nesrečo z avtom. Stala sem na cesti s smernikom za zavijanje v levo, zvok bremz in pok, verižno trčenje. Avto za mano se je pravočasno ustavil, tisti za njim pa ni uspel zaustaviti avta kljub bremzanju in je vseeno vdaril avto pred sabo, ta pa v moj avto. Avto je vozen, ampak ga bom morala dati popraviti, ker je odstopila maska na desni strani. Potniki v vmesnem avtu so bili pisani. Vozila je ženska, v šestem mesecu nosečnosti. Zraven je sedel moški, ki je takoj začel kričati, kleti in se na sploh razburjati. Takoj kmalu je padel v nezavest in je njegova voznica povedala, da je epileptični bolnik. Ona se je drla in paničarila zraven. Otrok na zadnjem sedežu je jokal in kričal za svojimi igračami. Ti trije so brezveze dvigali pritisk in se razburjali. Očitno je bilo, da nobenemu nič ni. Moški ni dobil epileptični napad. Prišla je policija in rešilec, tako da so se odpeljali vsi iz ta srednjega z rešilcem, mi umirjeni smo ostali čakati na prometnike. Povzorčitelj škode je bil umirjen, njegovi otroci v avtu nič niso kričali. Meni je bilo zabavno na koncu, ker sem prvič pihala (alko test). Dejansko pa je vse bilo ena sama izguba časa. Posebej sedaj ko kličem in ugotavljam kaj moram narediti za prijavo škode. Zanimivo je bilo opazovati različne ljudi in različne reakcije. Bolj mi je blizu svet umirjenih, tisti paničarji pa bodo imeli kaj za pripovedovat do konca življenja. Od muhe delajo slona in to tako vživljeno, da jim niti zameriti ne moreš. Kakšna drama. Ženska je nenehno omenjala svojo nosečnost, policist ji je rekel, da če je bila privezana je to zadosti za varnost... glede na počene avte, ki so kazali samo na materijalno škodo počenega lima in stekla, ne pa na ljudske žrtve in poškodbe.
Kakorkoli, prišla sva na pico z več kot urno zamudo. Pica je bila ok... testo iz indijske konoplje, zraven pa semena in olje iz iste rastline. Več sem pričakovala od pice iz indijske konoplje, ampak za spremembo je tudi to v redu. Drugače, celotno lenarjenje pred televizijo in privat kinom je bilo dokaj obarvano s spremembami stanj. Lenoba, nenehna bolečina v spodnjem delu hrbta ter zadetost na sploh so me spremljali te dneve. Uživala sem v družbi ljubija, v lenobnih dneh in počitku. Delalo me je nesrečno zavedanje, da je to samo trenutno... moje življenje je drugačno, obarvano s samoto in nenehnim zavedanjem, da se bom kmalu morala nekaj odločiti. Odločiti o poteku mojega življenja. Iz življenja vreči vse, kar ne pelje nikamor, vse iluzije in utvare. Vem, da bodo nastajale nove, ampak nenehna pozornost na realnost, na trenutek, je moja praksa, ki me bo spremljala do konca mojih dni. Ko sem bila majhna sem sklenila dogovor z Bogom... naj me nauči vse, kaj namerava, naj se mi vse zgodi, kaj se mi ima za zgoditi, ker je to moja zadnja inkarnacija na tem življenju. Ne morem reči, da slepo verjamem v inkarnacijo, verjama pa, da sem na tem svetu samo za to, da se nekaj naučim iz vsega, kar se mi dogaja.... zemlja je učni poligon, jaz pa je imam dovolj. Ne da se mi več, dovolj je bilo. Vsa ta genialnost in lepota, ki jo začutim ko opazujem ta svet... ni vredno. Rajše bi samo opazovala kot pa se ukvarjala z ljudskimi lastnostmi. Ne hvala, dovolj imam. O Bog, reši me.
Equilibrium... pa že sami vidite, da not yet.

something

Za ene je ura tri v soboto, kar pozen del dneva, za me ne pa je to še vedno jutro. Pozno sem prišla od ljubljenega, naredila sem Prakso, čeprav me boli v predelu leve rame. Če malo glavo premaknem bolj nazaj čutim bolečino. Izvajala sem Prakso bolj pazljivo, drugo mi ni preostalo. Oprhala sem se in spila jutranji oz. popoldanski sveži sok. Sedaj se bašem z mandlji. Preveč jem oreške. Dopadljivega okusa so in so dober vir energije, katere mi primanjkuje. Včeraj me je cel dan zeblo in se bila pokrita s koco. Lena in zasanjana. Nežne misli so me okupirale, bila sem razpoložena za cartanje. Cartanje, nežnost in na sploh erotika so bitne zadeve v mojem življenju. Ha, ha... najbrž nisem edina. Kakorkoli, to me edino zabava v življenju in daje nek smisel, vse drugo je živi dolgčas. Predpostavljam, da danes pišem tako, ker mi je prvi dan menstruacije. Vedno je tako, preveč raznežena in občutiljiva. Najbrž me je tudi za to cel dan zeblo. Kaj naj naredi ženska, če bi rada.... Equilibrium... not yet... niti približno.

dopuuuust

Petek je in ni treba v službo. Dopust imam, jupi. Ko bi vsak dan bil dopust.... ne bi cenila, tako da je brezveze o tem razmišljati. Jem ananas, sladek je in prija. Oprhana po jutranji Praksi, sveža in dišeča. Še malo pa se bom uredila do konca in šla k ljubiju. Včeraj sva preživela umirjen dan pred televizijo. Gledala sva filme, tv pa bolj malo. Bilo je mrzlo in ko sem bila pokrita s koco se mi je zdelo, da je en len zimski dan. Uživala sem vsak trenutek v miru in najbolj v bližini ljubljene osebe. Filmi niso bili bog ve kaj. Nič kaj posebnega, razen da so omogočili možganom počivat. Od filmske industrije itak ni pričakovat veliko. Zna se zgoditi, da posnemejo res dober film, ampak to je en na sto (moja prosta ocena). Zadnji odgledani film je SF Push, ki je bil razočaranje. Moram priznati, da je že dolgo od tega kako sem gledala dober SF film v klasičnem smislu... da se dogaja v vesolju, ipd. To res pogrešam.
Da ne črvam, zunaj izgleda obetavno sončno, se poslavljam in odhajam. Equilibrium... ma kdo to rabi... oz. not yet.

aleluja praznikom

Danes je praznik, dela prost dan. Niti se mi ne sanja, kateri praznik je... najbrž kakšen državni. Sram me bodi, da ne vem. Zjutraj sem prišla domov od mojega ljubija, naredila sem jutranjo prakso, umila lasje in se oprhala... čisto drugo kot pa vstajanje zjutraj malo po peti uri, hitenje, da vse opravim in ne zamudim v službo ob devetih. Zamujanje je postala navada. Sreča, da noben ne teži... itak vse naredim, kaj je potrebno, tako da noben ni oškodovan.
Jutri imam dopust, tako da je veselje še večje. Ne znam si predstavljati, da bom delala do konca 
delovnih dni tisto, kar me ne veseli... nekaj moram ukreniti v zvezi s tem. 
Upam, da bo čas prinesel svoje, ker z glavo skozi steno ne gre. 
Malo se mi mudi... rada bi bila čim več z ljubijem. 
Equilibrium?... vsaj danes... not yet.

Ljubiju

Ljubi, poglej me in prepoznaj me.
Equilibrium... not yet. Kdo si ga sploh želi?!

ustavila sem se, mirujem.
zvok avta v daljavi,
tiktakanje ure,
brnenje toka.
nič ni tako glasno kot
razbijanje mojega srca
ko pomislim nate.

rada imam neravnovesja

Na nek način verjamem, da celotna kreativnost, vsaj moja, izhaja iz neravnovesij. Nekje je nek gram, ki pretehta na eno stran, sproži nekaj in glej... rodi se pesem, risba, dejanje. Ravnovesje je moje hrepenenje. Ure in ure vadbe.... vzrok se je zgubil, ostala je samo praksa. Lepo je težiti k cilju, kakršen koli da je, ampak je še lepše uživati v potovanju.

pozabiva na ta svet,
ta svet ne obstaja.
tam, kjer sva midva
je samo dotik tvojih rok,
sladki vonj tvojega telesa,
okus tvoje kože.

pozabiva na ta svet,
ta svet ne obstaja.
odprem oči in pred menoj
si ti, zaprem oči in
pred menoj si ti.

pozabiva na ta svet,
ta svet ne obstaja.
tam, kjer sva midva
se sliši pesem tvojega diha,
utrip tvojega srca,
tam je toplina tvoje duše.

spletnik, nekaj o tem

Nekaj perverznega je v pisanju dnevnika javno. Kot meni je vseeno če kdo bere, čeprav dejansko mi ni vseeno. Podobno kot naličeno, urejeno dekle... češ zaradi sebe, na skrivaj pa opazuje, če je kdo opazi. Uf, s tem sem se ukvarjala ko sem bila stara štirinajst let. Se opravičujem, lažem. Takrat sem se igrala na dvorišču, nisem se ličila, samo pomisel na to, da bi me kdo opazil je povzročila zardelost mojih lic, ... zvečer sem šla na sprehode in se imela za odraslo. Zelo hitro sem dojela, da me nihče ne opazuje, da to ni moja pot. Spogledljivost ni moja močnejša stran. Ni stvar v tem, da me nihče ne opazuje, stvar je v tem, da tega ne vidim ali pa nočem videti. Kakorkoli, na koncu sem dojela, da je tako boljše. Moj ego je itak visok, vsaj nekaj kar ne dela njemu v prid. Ljubi bog, pomagaj mi, da se neham ukvarjati sama sabo.
Morda je boljše, da se vrnem perverziji pisanja bloga ali spletnika.. ali morda na splošno perverzijam. Perverzno je pojesti kilo breskev za zajtrk in to kilico zaliti z vodo. Dober način, da večino delovnega časa porabim za nekaj koristnega... na stranišču. Perverzno je pisati blog in si lagati, da je vseeno, če kdo bere. Perverzno je uporabljati besedo perverzno tam, kjer ji ni mesto. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je perverzija dejanje, doživljanje, ki je nasprotno naravnim zakonom, družbenim normam, zlasti na področju spolnosti. Perverznost pa je lastnost, značilnost perverznega. Ponavadi to besedo povezujemo samo s spolnostjo. Zdaj sem pa tam... pri spolnosti. Nekaj je v ozračju, Luna v konstelaciji z ne vem čem, moj PMS je dovolj daleč ali pa blizu, delo mi ne diši (nič novega), sama v pisarni.. ideal za domišljijo. In naj kdo trdi, da so blogi nekoristna zadeva. Pri meni to ne drži. Dragi moji imaginarni bralci, odhajam v svet domišljije... vsaj do prvega telefonskega klica.
Equilibrium?... not yet... danes z nasmeškom.

pesem

opazuj čustva, misli, dih.
bodi to ta trenutek in zbledela bo
bolečina, tako kot vse zbledi.
opazuj sebe, koncentriraj se.
o angeli, objemite me s svojimi krili!
moja duhovna praksa ni tako močna.

torkovo jutro

Vreme je res depresivno. Vsaj ni ponedeljek, kakšna tolažba. Ponedeljke res težko prenašam. Ne vem ali je to vpliv Lune ali ne, čeprav pri meni je vedno vpliv Lune, tako da o tem sploh ne bi. Včeraj je bil res težek dan. V službi sem bila sama v pisarni, sodelavca sta na dopustu in skoraj se mi je zmešalo od dolgočasja. Lenoba me grabi oz. zapoznela spomladanska utrujenost in vsak trenutek samote se je zdel večnost. Doma sem se zavedla osamljenosti. Sama doma, sama v univerzumu. Moja ljubezen noče živeti z menoj in vsako zavedanje tega boli. Ali me res ljubi ali mu samo krajšam čas?! Ponavadi se trudim ne spraševati se. Prakticiram življenje v trenutku in prepuščanje. Učim se in vadim, učim se in vadim. Ko boli se prepustim bolečini. Ni slabšega kot pretvarjanje, da je vse ok. Samo ko pogledam ta lažni svet okoli sebe... lažni smehljaji, prijaznost na višku... me zagrabi, da zakričim. Ljudje, ne tlačite sebe, to je laž, laž proti sebe! Če ste žalostni, bodite žalostni, če ste veseli, radujte se. Itak je vse minljivo, zakaj ne bi uživali v vseh različicah življenja?!
Ah, lahko je govoriti, ko boli je pa težko. Misli vandrajo in nič ne pomagajo, naslajajo se bolečine. Osluškujem telo kako se odziva, kje boli, kje pritiska. Solze tečejo, kričim. Zavedam se, da bo tudi to minilo tako kot vse mine.
Trenutki ravnotežja so neprecenljivi. Equilibrium?... not yet.

nekaj

umrla bom v slasti tvojih dotikov
dva sva ali sva samo eno
izgubljam se v trepetanju,
ne izpusti me
stopila bi se s teboj, umrla bi za te
zaupaj mi svojo željo, ljubljeni