Ta poskus poezije je nastal kot izpušni ventil na vse emocije, ki so me prevzele ko sem bila priča slepemu oboževanju direktorja v mojem podjetju. Fuj.
O ti, veličastna,
na kateri sedi mogočnež.
Tvojo dolino in hriba obožujem.
Tvojo dolino in hriba poveličujem.
Z ljubeznijo te gledam,
vso pozornost tebi posvečam.
O ti, ta zadnja,
na kateri sedi vplivnež.
Razširi svojo skrivnost,
rad bi jo raziskal,
se potopil in ogrel.
Nežno bom zdrsnil
in tam ostal.
Prosim, ne napenjaj se.
sreda, 30. september 2009
torek, 29. september 2009
napisla bi rada, pa mi ne gre
Napisala bi rada ljubezenske rime.
Povedala bi rada, da te ljubim.
Kako naj spesnim, če se bojim
ostrine kritike tvoje?!
Kako naj premagam žogo v želodcu,
če te ljubim strasno, najstniško lepo.
Povej mi ljubi, da midva sva.
Primi me za roko in odpelji.
Ustvari z menoj ljubezenske rime,
kjer besed ni, samo midva sva.
Povedala bi rada, da te ljubim.
Kako naj spesnim, če se bojim
ostrine kritike tvoje?!
Kako naj premagam žogo v želodcu,
če te ljubim strasno, najstniško lepo.
Povej mi ljubi, da midva sva.
Primi me za roko in odpelji.
Ustvari z menoj ljubezenske rime,
kjer besed ni, samo midva sva.
kopanje v morju
Morje je toplo, mokro, slano in vse ostalo. Včeraj sem se kopala v Portorožu, po dolgem času sem se namočila v morju. Trava me ni motila, niti tisto malo vetra. Počutila sem se kot mali otrok, ki se veseli malenkostim.
Na drugi strani me je skrbelo, ker je ljubi ostal doma bolan. Danes je boljše, hvala Nebesom.
Včerajšnje službeno potepanje je skrajšalo delovni teden. Kot, da bi danes bil ponedeljek... tako se počutim. Židane volje sem, čeprav nisem prepričana, da vem kaj pomeni "židano".
Equilibrium... not yet.
Na drugi strani me je skrbelo, ker je ljubi ostal doma bolan. Danes je boljše, hvala Nebesom.
Včerajšnje službeno potepanje je skrajšalo delovni teden. Kot, da bi danes bil ponedeljek... tako se počutim. Židane volje sem, čeprav nisem prepričana, da vem kaj pomeni "židano".
Equilibrium... not yet.
sobota, 26. september 2009
žalost
Kako žalostno je ko se zavem, da ljudi živijo v strahu. Res se trudim, da ne gledam, da ne opazim, ampak včasih mi je pred očmi in ne ignoriranje ne gre. Kako zamazan človek mora biti, če nenehno nekaj skriva in živi v strahu, da ne bo odkrit. Obkroženi s spremljanjem zarot, dvomi, strahovi... o Bog, pomagaj jim! O, Bog pomagaj meni, da tega ne vidim.
Res je žalostno, da ljudje ne vidijo kako lepo je živeti brez strahu. Kako lepo je živeti prepuščen ljubezni.
Moje življenje je drugačno. Sama sem izbrala pot samote, molčečnosti. Ljudje me jemljejo kot nekaj samoumevno. Gledam to in jih puščam, da pokažejo kdo so. To je najboljša metoda, čeprav zelo boleča. Nastavim vrat in nizkotnež bo vgriznil samo, ker lahko.
Žalostno je ko se zavem kako so ljudje nestrpni. Ne marajo drugačnosti, ker jih je strah. Privzeto so nestrpni do celotnega naroda. Zadnjič je en črv omenil kako je potrebno imeti vstopnino za zabaviščni park, ker drugače bi bilo polno Ciganov. Vprašala sem ga ali je imel kdaj kakšne slabe izkušnje? Omenila sem svoje iskušnje z Cigani: jemali so mi denar ko sem bila majhna, cela gruča ciganskih otrok me je preganjala, ker so začutili, da se jih bojim, sošolec Cigan, ki je bil nekaj let starejši od mene me je preganjal leta in leta, tako da me je bilo zelo strah, ampak tožila nisem. To so slabe izkušnje, katerih se spomnim in vseeno nimam nič proti Ciganom. Če me nekdo ustrahuje mi je vseeno kaj je in kako se deklarira. Na drugi strani je veliko tistih, ki niso nikoli imeli nobene interakcije z njimi in so nestrpni. Zakaj?
E, jaz sem tudi nestrpna do takšnih. Sovražiti brez razloga, samo ker je to trend. Kakšna glupost.
Zadnjič mi je en povedal, da nekaj nestrpnega reče in ne misli tako, pač samo reče. Na drugi strani pa ta isti se hakla za besede drugih brez, da bi pomislil, da morda nekdo drug tudi nekaj reče a v samem bistvu ne misli tako. Ali je to nezavedanje samega sebe ali kaj drugega?! Sploh ni bistveno v kateri predal gre, bistveno je, da se dogaja.
Equilibrium... not yet
Res je žalostno, da ljudje ne vidijo kako lepo je živeti brez strahu. Kako lepo je živeti prepuščen ljubezni.
Moje življenje je drugačno. Sama sem izbrala pot samote, molčečnosti. Ljudje me jemljejo kot nekaj samoumevno. Gledam to in jih puščam, da pokažejo kdo so. To je najboljša metoda, čeprav zelo boleča. Nastavim vrat in nizkotnež bo vgriznil samo, ker lahko.
Žalostno je ko se zavem kako so ljudje nestrpni. Ne marajo drugačnosti, ker jih je strah. Privzeto so nestrpni do celotnega naroda. Zadnjič je en črv omenil kako je potrebno imeti vstopnino za zabaviščni park, ker drugače bi bilo polno Ciganov. Vprašala sem ga ali je imel kdaj kakšne slabe izkušnje? Omenila sem svoje iskušnje z Cigani: jemali so mi denar ko sem bila majhna, cela gruča ciganskih otrok me je preganjala, ker so začutili, da se jih bojim, sošolec Cigan, ki je bil nekaj let starejši od mene me je preganjal leta in leta, tako da me je bilo zelo strah, ampak tožila nisem. To so slabe izkušnje, katerih se spomnim in vseeno nimam nič proti Ciganom. Če me nekdo ustrahuje mi je vseeno kaj je in kako se deklarira. Na drugi strani je veliko tistih, ki niso nikoli imeli nobene interakcije z njimi in so nestrpni. Zakaj?
E, jaz sem tudi nestrpna do takšnih. Sovražiti brez razloga, samo ker je to trend. Kakšna glupost.
Zadnjič mi je en povedal, da nekaj nestrpnega reče in ne misli tako, pač samo reče. Na drugi strani pa ta isti se hakla za besede drugih brez, da bi pomislil, da morda nekdo drug tudi nekaj reče a v samem bistvu ne misli tako. Ali je to nezavedanje samega sebe ali kaj drugega?! Sploh ni bistveno v kateri predal gre, bistveno je, da se dogaja.
Equilibrium... not yet
petek, 25. september 2009
kot zakleto
S sodelavci sem šla na malico, ki se je seveda zavlekla. Pet nas je bilo in sem morala predlagati kam gremo še na kavo. Hecala sem se, da gremo na morje, ipd... izbrala pa sem English pub. Obožujem opazovati sodelavce ko jih streže lepa kelnerica.
Na drugi strani pa vsi štirje se bojijo novega pomočnika direktorja. Kot zakleto, se je grozljivko prikazal v gostilni. Smejala sem se naključju in še sodelavcem, ki so se začeli skrivati. Kakšna neumnost, bolj se skrivaš slabše je. Sicer se je grozljivko delal, da nas ne vidi... ampak vseeno je bilo dokaj zabavno.
Equilibrium... not yet
Na drugi strani pa vsi štirje se bojijo novega pomočnika direktorja. Kot zakleto, se je grozljivko prikazal v gostilni. Smejala sem se naključju in še sodelavcem, ki so se začeli skrivati. Kakšna neumnost, bolj se skrivaš slabše je. Sicer se je grozljivko delal, da nas ne vidi... ampak vseeno je bilo dokaj zabavno.
Equilibrium... not yet
četrtek, 24. september 2009
užitek
Prepovedane stvari so najslajše...
Vedno je užitek pobegniti iz službe s sodelavci na pivo ali kaj drugega. Dejansko takšno dejanje pomlajuje, ker smo kot otroci, ki špricajo šolo. Dodaten občutek svobode, občutek da si sam svoj gospodar, čeprav se vsi zavedamo, da je to samo iluzija.
Equilibirum... not yet
Vedno je užitek pobegniti iz službe s sodelavci na pivo ali kaj drugega. Dejansko takšno dejanje pomlajuje, ker smo kot otroci, ki špricajo šolo. Dodaten občutek svobode, občutek da si sam svoj gospodar, čeprav se vsi zavedamo, da je to samo iluzija.
Equilibirum... not yet
torek, 22. september 2009
torek
Zjutraj bi spala in spala. Ob 05:10 sem se vstala, zaspana in zmedena. Kaj morem, treba se je vstati. V službo sem zamudila kot ponavadi, nič novega. Danes je malo bolj umirjen dan, čeprav delo se samo nabira. Sploh nič nenavadnega, ker se od sodelavcev zahteva, da so inovativni, njihova inovativnost pa se odraža na mojem delu. Bolj imajo ideje, več dela imam. Jupi. Naj me nekdo obvaruje vsiljene inovativnosti ljudi, ki so naveličani vsega.
Vedno je tako, da se nekdo spomni neke bedarije, ki sicer zveni dobro in visokoleteče, ampak nikoli ne razmisli kaj vse to potegne za sabo in kaj dejansko to je. Vsi se zaženejo v nekaj brez razmisleka, nekdo drug pa trpi. Na drugi strani je neumno pričakovatiod množice, da razmišlja. Začaran krog, nič drugega.
Equilibrium... v tej službi definitivno not yet
Vedno je tako, da se nekdo spomni neke bedarije, ki sicer zveni dobro in visokoleteče, ampak nikoli ne razmisli kaj vse to potegne za sabo in kaj dejansko to je. Vsi se zaženejo v nekaj brez razmisleka, nekdo drug pa trpi. Na drugi strani je neumno pričakovatiod množice, da razmišlja. Začaran krog, nič drugega.
Equilibrium... v tej službi definitivno not yet
ponedeljek, 21. september 2009
košarka in jutranje sranje
Vikend je minil v znamenju košarke. Bilo je napeto, preveč za mene. Lahko bi prišli v finale, ampak nekaj ni bilo na naši strani. Res škoda. Erazem in Domen sta bila odlična, vse do včeraj. Včeraj pa sta odpovedala. Samo še en dokaz, da se vse lahko obrne v enem dnevu. Bilo kakšne napovedi so brezveze, nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. Vseeno je škoda, da ni nobenega odličja. Četrto mesto se hitro pozabi, niso pa tako slabi, da bi hitro pozabili.
Prvič v življenju, da vem imena igralcev... celo jih lahko prepoznam. Blagor meni.
Ko sem prišla v službo sem bila pripravljena na nadaljevanje zgodbe od petka. En zunanji sodelavec je klical sodelavca, da popravi podatke v bazi, ker napake izhajajo iz tega s čem se bavi. Sodelavec oz. namišljeni šef je rajše brskal po moji kodi in mojemu delu, kot pa da bi popravil svoje sranje. Celo mi je pošiljal maile v katerih je bila koda, katero sem jaz napisala in pol z barvicami povdarjeno kaj moram spremeniti. Bila sem tako presenečena, da sploh nisem mogla reagirati. Ta tip pa res misli, da je šef. Ne daj Bog, da ta kmečki fantek postane šef, ker je to najhujša kombinacija. Postaviti kmetavzarja za šefa, pol od takšnih ratajo tirani. Povzdigni sužnja za vladarja... rajše ne. V petek sem bila tako jezna, da sem poslal grozeči mail zunanjemu sodelavcu... naj me več ne kliče, ker ne mislim delati zastojn in to zadeve, ki niso moja skrb. Danes pa me čaka mail, da sem nepravična in kako je klical idiota samo za to, da popravi podatke v bazi. Jezno sem odgovorila, da namišljeni šef rajše brska po mojem delu, kot pa da popravi svoje in še sem cc-jala kmetavzarju sodelavcu. Naj ve kaj si mislim. Drugič bo ostal brez ene miniaturne stvarce med nogami, ker tudi tisto malo kaj ima je sramota za ves moški rod. Naj špila šefa svoji ženički doma.... ha, ha tam ne more, ker ima ažbaho za ženo.
Equilibrium... danes ne oz. not yet.
Prvič v življenju, da vem imena igralcev... celo jih lahko prepoznam. Blagor meni.
Ko sem prišla v službo sem bila pripravljena na nadaljevanje zgodbe od petka. En zunanji sodelavec je klical sodelavca, da popravi podatke v bazi, ker napake izhajajo iz tega s čem se bavi. Sodelavec oz. namišljeni šef je rajše brskal po moji kodi in mojemu delu, kot pa da bi popravil svoje sranje. Celo mi je pošiljal maile v katerih je bila koda, katero sem jaz napisala in pol z barvicami povdarjeno kaj moram spremeniti. Bila sem tako presenečena, da sploh nisem mogla reagirati. Ta tip pa res misli, da je šef. Ne daj Bog, da ta kmečki fantek postane šef, ker je to najhujša kombinacija. Postaviti kmetavzarja za šefa, pol od takšnih ratajo tirani. Povzdigni sužnja za vladarja... rajše ne. V petek sem bila tako jezna, da sem poslal grozeči mail zunanjemu sodelavcu... naj me več ne kliče, ker ne mislim delati zastojn in to zadeve, ki niso moja skrb. Danes pa me čaka mail, da sem nepravična in kako je klical idiota samo za to, da popravi podatke v bazi. Jezno sem odgovorila, da namišljeni šef rajše brska po mojem delu, kot pa da popravi svoje in še sem cc-jala kmetavzarju sodelavcu. Naj ve kaj si mislim. Drugič bo ostal brez ene miniaturne stvarce med nogami, ker tudi tisto malo kaj ima je sramota za ves moški rod. Naj špila šefa svoji ženički doma.... ha, ha tam ne more, ker ima ažbaho za ženo.
Equilibrium... danes ne oz. not yet.
četrtek, 17. september 2009
ponedeljek, 14. september 2009
obstala sem
Pusti roke, da objamejo telo.
Pozabi na vse, samo poglej.
Pusti poljubu, da poboža.
Besed ni, poslušaj ritem.
Okleni me se, drži me.
Samo tako bom čista.
Pozabi na vse, samo poglej.
Pusti poljubu, da poboža.
Besed ni, poslušaj ritem.
Okleni me se, drži me.
Samo tako bom čista.
prizadeti namerno
Kaj naj si mislim o osebi, ki že tretjič omenja neko zadevo za katero ve, da me bo prizadela!? Ta oseba namreč, se ne ponavlja in veselo opomni vsakega, ki ponavlja povedano. Uf, kako me ljudska nesramnost razjezi, posebej ko je usmerjena proti meni, ko nekdo nalašč nekaj počne. Pogoltnem zadevo, nastavim vrat in čakam, da bo sama videla kaj počne. Če bilo kaj povem nima smisla.
Na drugi strani se dobim kako čakam celo večnost, ker dejansko je vrednost te osebe samo v mojih očeh. Kako dolgo lahko verjamem v nekoga... dokler ne spregledam. Če je Esmeralda spregledala, potem bom tudi jaz. Vsaj upanje imam.
Equilibrium... not yet
Na drugi strani se dobim kako čakam celo večnost, ker dejansko je vrednost te osebe samo v mojih očeh. Kako dolgo lahko verjamem v nekoga... dokler ne spregledam. Če je Esmeralda spregledala, potem bom tudi jaz. Vsaj upanje imam.
Equilibrium... not yet
četrtek, 10. september 2009
omejitve
Neverjetno je opazovati ljudi, ki drugim postavljajo omejitve oz. neka pravila brez, da bi pomislili kaj to dejansko pomeni oz. kaj s tem dejansko počnejo drugi osebi. Res je neverjetno, da nekdo ni sposoben pogledati v sebe tudi takrat ko se vloge obrnejo oz. ko sama oseba enake omejitve iskusi na svoji koži. To pa je res pravi SF.
Equilibrium, not yet.
Equilibrium, not yet.
torek, 8. september 2009
ponedeljek, 7. september 2009
brezveze
Ni enostavno požreti nekaj, kar drugim dajemo. Primer: nenehno nekomu govorimo kaj nas moti, ko pa to sami slišimo, potem je to druga zgodba.
Če postavimo limite drugim, potem to morajo biti limiti, katere lahko sami prenesemo. Kar daš, to dobiš nazaj. Če ne oddajaš toplino, potem je niti ne moreš dobiti nazaj.
Equilibrium... not yet
Če postavimo limite drugim, potem to morajo biti limiti, katere lahko sami prenesemo. Kar daš, to dobiš nazaj. Če ne oddajaš toplino, potem je niti ne moreš dobiti nazaj.
Equilibrium... not yet
nedelja, 6. september 2009
moje življenje
Kozarec vina in opojna supstanca. Danes bom "zažurala" ali utopila se. Telo drgeta, srce nenavadno utripa. Požiram čustva in zavedam se, da je takšno moje življenje.
Kakšni miselni procesi morajo domovati v glavi, da privedejo do tega, da lovimo trenutke ko nekoga ni in na skrivaj pišemo maile in to pod opravičilom, da se nekdo ne razburi. Nič ni za skrivat, ampak pokazat ne smemo. Moj ego je močnejši, jaz sem ok... vse to počnem iz dobrih razlogov. Zakaj bi se postavili v vlogo drugega, ker vse kar naredimo je najboljše za vse. Naj imam svoje, čeprav nekdo drgeta. Ta nekdo je tujec in me ni nič briga. Z mano je vse ok, vse počnem iz najboljših razlogov. Lovim trenutke ko te ni, skrivam pred tabo. Dvojno življenje to mi je všeč. Zakaj bi jo pogledal, kaj šele objel. Ne čutim tako, pač me sedaj odbijaš.
O Bog, pomagaj mi, da razumem svet tistega, ki kaže samo kako nekoga držati tam kje mu je "mesto", ne pa podati roko. Hm, morda je ta način za nj podajanje roke?!
O Bog, pomagaj mi in vzemi me k sebi, samo za to te prosim. Meni postaja vseeno, niti tebe ne čutim več.
Equilibrium.... not yet
Kakšni miselni procesi morajo domovati v glavi, da privedejo do tega, da lovimo trenutke ko nekoga ni in na skrivaj pišemo maile in to pod opravičilom, da se nekdo ne razburi. Nič ni za skrivat, ampak pokazat ne smemo. Moj ego je močnejši, jaz sem ok... vse to počnem iz dobrih razlogov. Zakaj bi se postavili v vlogo drugega, ker vse kar naredimo je najboljše za vse. Naj imam svoje, čeprav nekdo drgeta. Ta nekdo je tujec in me ni nič briga. Z mano je vse ok, vse počnem iz najboljših razlogov. Lovim trenutke ko te ni, skrivam pred tabo. Dvojno življenje to mi je všeč. Zakaj bi jo pogledal, kaj šele objel. Ne čutim tako, pač me sedaj odbijaš.
O Bog, pomagaj mi, da razumem svet tistega, ki kaže samo kako nekoga držati tam kje mu je "mesto", ne pa podati roko. Hm, morda je ta način za nj podajanje roke?!
O Bog, pomagaj mi in vzemi me k sebi, samo za to te prosim. Meni postaja vseeno, niti tebe ne čutim več.
Equilibrium.... not yet
sobota, 5. september 2009
kruta realnost
Moje življenje je ena sama žalost. To je moja realnost. Življenje brez veselja, ljubezni, sreče. Tako pač je, s tem sem se sprijaznila. Včasih mi Univerzum pošlje nekoga, da me razveseli in za to sem hvaležna. Hvala bogovom za trenutke pozornosti, ki sem jih deležna. Tako vsaj vem, da živim.
Equilibrium... not yet
Equilibrium... not yet
petek, 4. september 2009
končno
Konec delovnega dne, konec delovnega tedna. Jupi! Vikeeeeend!
Zunaj lije kot iz škafa, ampak me ne moti. Nimam težav z vremenom. Bolj mi dela težave nenehen pogovor o vremenu oz. jamranje zaradi vremena. Nikoli nismo zadovoljni in to se lahko jemlje kot prevzeto. Če je prevzeto, potem zakaj izgubljat čas na to temo?!
Peta sezona nanizanke Lost je zaznamovala ta teden oz. zadnjih nekaj dni. Ostalo je še samo pet delov za pogledat. Res so zakomplicirali, ampak vseeno vem, da na koncu ne bo rešitve. Menda bo naslednje leto posneta šesta sezona, ki bo zadnja. Res bom jezna, če ne bo neke pojasnitve o dogajanjih na otoku. Pustila se bom presenetiti.
Še samo sedem minut in zginila bom z lokacije pisarna. Danes sem res bila lena, čeprav sem naredila vse kaj je prišlo. Izkoristila sem vsak trenutek oddiha in ga seveda podaljšala koliko se je dalo. Ta teden je bil naporen, deloven, stresen. Danes pa se mi je gladko j.... za vse. Samo uberem drug point of view in dan mine čisto drugače. Iz tega bi lahko kaj pametnega sklepala, ampak se mi ne da... danes sem lena, ne smem pozabiti na to pomembno dejstvo.
Zunaj lije kot iz škafa, ampak me ne moti. Nimam težav z vremenom. Bolj mi dela težave nenehen pogovor o vremenu oz. jamranje zaradi vremena. Nikoli nismo zadovoljni in to se lahko jemlje kot prevzeto. Če je prevzeto, potem zakaj izgubljat čas na to temo?!
Peta sezona nanizanke Lost je zaznamovala ta teden oz. zadnjih nekaj dni. Ostalo je še samo pet delov za pogledat. Res so zakomplicirali, ampak vseeno vem, da na koncu ne bo rešitve. Menda bo naslednje leto posneta šesta sezona, ki bo zadnja. Res bom jezna, če ne bo neke pojasnitve o dogajanjih na otoku. Pustila se bom presenetiti.
Še samo sedem minut in zginila bom z lokacije pisarna. Danes sem res bila lena, čeprav sem naredila vse kaj je prišlo. Izkoristila sem vsak trenutek oddiha in ga seveda podaljšala koliko se je dalo. Ta teden je bil naporen, deloven, stresen. Danes pa se mi je gladko j.... za vse. Samo uberem drug point of view in dan mine čisto drugače. Iz tega bi lahko kaj pametnega sklepala, ampak se mi ne da... danes sem lena, ne smem pozabiti na to pomembno dejstvo.
Xsarica
Moja žabica je popravljena. Novo rit ima in je kot nova. Malo je manjkalo, da jo takoj počoham... Sreča, da nisem. Naj je vsaj en dan pocukrana. Grif imam za počohat avto pri parkiranju.
Ta avto imam rada, moj je. Hiter je kot raketa, mehek za vožnjo in lep za kazat se. Sicer, ko je vroče je noter prava savna, ampak tudi to se da preživet. Upam, da mi bo še dolga leta služil.
Equilibrium... not yet ali pa.
Ta avto imam rada, moj je. Hiter je kot raketa, mehek za vožnjo in lep za kazat se. Sicer, ko je vroče je noter prava savna, ampak tudi to se da preživet. Upam, da mi bo še dolga leta služil.
Equilibrium... not yet ali pa.
četrtek, 3. september 2009
najrajše imam
Najrajše imam ljudi, ki jedo pet dni v tednu meso, dva dni zelenjavo in se deklarirajo kot vegeterijanci.
Najrajše imam ljudi, ki vidijo napake samo pri drugih.
Najrajše imam ljudi, katerim se pomembno zdi, da so pomembni.
Najrajše imam ljudi, ki nenehno gledajo history chanel in podobno, trdijo pa, da tv-ja sploh ne gledajo.
Najrajše imam ljudi, ki ne znajo ljubiti in se ljubezni bojijo.
Najrajše imam ljudi, ki niso zmožni objema in tople besede.
Najrajše imam ljudi, ki samo jamrajo nič pa ne ukrenejo.
Nehala bom z naštevanjem, ker se lahko zgodi, da bom prej zrušila Internet kot pa naštela vse najljubše primere.
Equilibrium... not yet ali pa.
Najrajše imam ljudi, ki vidijo napake samo pri drugih.
Najrajše imam ljudi, katerim se pomembno zdi, da so pomembni.
Najrajše imam ljudi, ki nenehno gledajo history chanel in podobno, trdijo pa, da tv-ja sploh ne gledajo.
Najrajše imam ljudi, ki ne znajo ljubiti in se ljubezni bojijo.
Najrajše imam ljudi, ki niso zmožni objema in tople besede.
Najrajše imam ljudi, ki samo jamrajo nič pa ne ukrenejo.
Nehala bom z naštevanjem, ker se lahko zgodi, da bom prej zrušila Internet kot pa naštela vse najljubše primere.
Equilibrium... not yet ali pa.
torek, 1. september 2009
vedno nasedem
Vedno nasedem na enake bedarije, in to so zadeve, ki se tičejo ljudskih značajev.
Danes sem spet imela opravka z eno tako glupo žensko, da žalim kuro, če jo poimenujem kura. Ne moti me to, da ne razume nič, ampak me moti njena lastnost, da se tako meni, kot da je najpametnejša na tem svetu in nikoli ni nič kriva oz. napaka ni nikoli pri njej. Ne da se ji dopovedati, da bi določeno zadevo morala tako in tako narediti, da ne more nenehno spreminjati strukturo, in da računalnik ne more prebrati njenih misli. Njeno orožje, ki mi pride do živega je narejena prijaznost. Ona je prijazna in nič drugega. Nima niti drobtinico sposobnosti, da bi se zavedala same sebe. Diskusija z njo nima smisla.
Poskusila sem ji razložiti in ni šlo. Poskusila sem jo napeljati, da bi sama razmislila in seveda ni šlo. Na koncu sem obupala oz. dvignila roke od nje.
Malo sem jamrala zunanjem sodelavcu, ker se delo te ženske nanaša na njegovo delo in dejansko njemu uničuje jetra bolj kot meni. On pa ni bil nič razumevajoč, ampak jo je poklical in ji rekel, da je treba narediti tako in tako. Celo strukturo ji je sam nastavil, ker je imel s tem manj dela, kot da bi se trudil njo napeljati na razmislek.
Eni ljudje so res samo za to, da nekaj naredijo tako kot ji drugi rečejo, ker drugače ni nobene koristi od njih. To so sužnji, kateri so se rodili v današnjem času, tako da jim ni treba vedeti, da so dejansko sužnji. Pametna oseba pa od sužnja ne dela vladarja.
Najbolj me zanima pri celotni zadevi gdaj se bom naučila delati s takšnimi primerki. Brez vesti, brez poskušanja, da od dreka delam zlato jih je treba sprejeti takšne kot so. Škoda mojih živcev, moje jetre, ipd.
Equilibrium... not yet
Danes sem spet imela opravka z eno tako glupo žensko, da žalim kuro, če jo poimenujem kura. Ne moti me to, da ne razume nič, ampak me moti njena lastnost, da se tako meni, kot da je najpametnejša na tem svetu in nikoli ni nič kriva oz. napaka ni nikoli pri njej. Ne da se ji dopovedati, da bi določeno zadevo morala tako in tako narediti, da ne more nenehno spreminjati strukturo, in da računalnik ne more prebrati njenih misli. Njeno orožje, ki mi pride do živega je narejena prijaznost. Ona je prijazna in nič drugega. Nima niti drobtinico sposobnosti, da bi se zavedala same sebe. Diskusija z njo nima smisla.
Poskusila sem ji razložiti in ni šlo. Poskusila sem jo napeljati, da bi sama razmislila in seveda ni šlo. Na koncu sem obupala oz. dvignila roke od nje.
Malo sem jamrala zunanjem sodelavcu, ker se delo te ženske nanaša na njegovo delo in dejansko njemu uničuje jetra bolj kot meni. On pa ni bil nič razumevajoč, ampak jo je poklical in ji rekel, da je treba narediti tako in tako. Celo strukturo ji je sam nastavil, ker je imel s tem manj dela, kot da bi se trudil njo napeljati na razmislek.
Eni ljudje so res samo za to, da nekaj naredijo tako kot ji drugi rečejo, ker drugače ni nobene koristi od njih. To so sužnji, kateri so se rodili v današnjem času, tako da jim ni treba vedeti, da so dejansko sužnji. Pametna oseba pa od sužnja ne dela vladarja.
Najbolj me zanima pri celotni zadevi gdaj se bom naučila delati s takšnimi primerki. Brez vesti, brez poskušanja, da od dreka delam zlato jih je treba sprejeti takšne kot so. Škoda mojih živcev, moje jetre, ipd.
Equilibrium... not yet
Naročite se na:
Objave (Atom)