Princip

Po SSKJ-ju je en od pomenov besede princip: "Kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja; načelo". Po domače povedano je princip nekaj, česar se držimo in od tega ne odstopamo. Na prvi pogled je to zelo pohvalno, celo vredno spoštovanja.
Na drugi strani pa ljudje se spreminjamo in tudi lahko čez noč spremenimo mnenje. Postavlja se vprašanje kaj je spoštovanja vredno: spremeniti menje oz. delovati tako kot nam notranjost govori zavedajoč se, da se vse spreminja in je to normalen naravni ciklus ali se slepo držati tistega, kar smo nekoč rekli, samo za to, da smo principijelni?!
Opazila sem tudi, da se svojih principov držijo tisti, kateri iz raznoraznih razlogov (kompleksi, trma, jeza, sram, itn...) nekaj nočejo narediti ali poskusiti in potem se otepajo svojega principa. Princip uporabljajo, da se skrijejo in s principom zamažejo oči drugim. Princip kot izgovor.
Dragi moji navidezni bralci vedno poglejte globlje in boste opazili, da dejansko za načeli, principi ali karkoli stojijo ljudje, ki so strahopetni in niso vredni spoštovanja.
Equilibrium not yet

končno

Samo ko pomislim na nj mi je slabo.
Samo ko pomislim na nj me vse boli od hrepenenja. Živim.
Seveda, to ni enaka oseba :))
Equilibirum not yet.

Sranje

Ali ste opazili moji zvesti navidezni bralci, da se včasih držimo za slamico, drugače bi se zadušili? Držanje za slamico je vsaj nekaj, čeprav ne veliko. Kako nekaj povedati ne da bi bila konkretna? Ne gre mi, tako je očitno.
Vsaj opravičila bom naslov prispevka. :)
Equilibrium not yet... tako bo nekaj časa.

Nič kaj posebnega

Vikend je za mano in tudi deževno ponedeljkovo jutro. Čakam, da se mobitel sprazni do konca, gledam na uro in štejem minute do odhoda. Zgodaj sem začela, tako da je veliko štetja pred mano.
Počasi me grabi bolavost. Jutri ali po jutrišnjem bo kulminacija. Glede na okoliščine, ki me obkrožajo se mi to zdi nič kaj posebenega ali presenetljivega. Čakanje Godoa ni za mene.
Dolgočas, dolgčas in hrepenjenje po nedosegljivem. Tako je to. Vsaj sem se tako skulirala, da ne bruham.
Equilibrium not yet.

Letni razvojni pogovor

Trendi današnje družbe in s tem trendi poslovnega sveta grejo v smeri povdarjanja na formi, vsebina postaja manj pomembna. V podjetju, kjer sem zaposlena se posebej trudijo imeti zadeve urejene navzven. Namreč, smo družini prijazno podjetje, uvaja se sistematizacija dela zaradi odpravljanja nepravilnostih, ki so posledica neurejenega kadrovskega poslovanja, čeprav je dejanski vzork zmanjševanje plače in "čistka" nezaželenega kadra. Ocenjevanje je postalo trend, letni razvojni pogovori delavca z nadrejenim pa itak merilo delavca, čeprav ocenjevanje izvaja oseba, ki je psihično neuravnovešena. Ocenjevalca namreč noben ne preverja. Sam izdelek podjetja postaja stranska zadeva, prioriteta je na kriterijih, ocenjevanjih, presojah... kakorkoli to poimenujete.
Veliko se daje tudi na šolanju delavcev. Raznorazna interna šolanja, katera od npr.: 100 udeležencev izobrazi samo enega, ostali pa so na izobraževanju ker morajo, ker je to trend, ker se to pričakuje itn.
Ambalaža je postala bolj pomembna kot sama vsebina... smo v dobi, kjer vlada marketing in tega ne moremo zanikati.
Kako se nostiti s tem, kako delovati? Na to nimam univerzalnega odgovora in predpostavljam, da ne obstaja. Samo eno stvar bi povdarila in to je, da če se najdete v situaciji, da vas nekdo ocenjuje.... se zavedajte, da vas to ne definira, naj gre skozi vas brez, da bi vas se dotaknilo. Naj novodobne vodje imajo svoje veselje in svoj občutek, da so kaj koristnega naredili.
Equilibrium not yet (in ga ne bo kmalu)

Jesen z mojega balkona

Equilibrium not yet