čakanje

Čakanje je naporno delo. Čakanje, da bo nekdo nekaj videl, začel drugače delovati ali skratka se zbudil je sizifovo delo. Nikoli mi ni šlo dobro od rok. Pa menda bo enkrat videl, zagrabil z obema rokami in vložo energijo v naju. Menda bo videl, da nenehno stojim in ga čakam. Pa menda bo, čeprav me dvomi uničujejo, ker ponavadi noben ne vidi tisto kaj ima za samoumevno.
Equilibrium... not yet

praznično bruhanje

Komaj sem zdržala... zelo huda tri dni so bila. Nisem vedela kaj bi s sabo. Ne vem koliko bom še zdržala, doma mi gre na bruhanje. Nenehno se mi želodec obrača. Psi, sužnji in seksualni mrtvaki se mi gabijo. FUJJJJJJJJJJJJJ.
Equilibrim... not yet.

praznični drekec

Uf, praznik. Sploh mi ni, ni nekega vzdušja. Vsako leto enako. Z darili se ne ukvarjam, toplega doma nimam, tako da komaj čakam, da so prazniki mimo. Vse skupaj se mi zdi preveč narejeno in neiskreno. Ampak, naj ljudje imajo veselje...
Equilibrium... not yet

vsem bi zakričala

Najlepši kompliment v mojem življenju, pa še od spoštovanja vredne osebe.... hvalim se, vem. La, la, la... srečna sem.

ažbaha

Najlepša med ažbahami
to ne more biti vsak.
Umret za srečo ažbahe
to lahko samo šonja bedak.

sprememba

Neverjeno, da samo majhna sprememba zornega kota spremeni vse. Zadeve se začnejo dogajati, kot da bi se nekaj odprlo, vse ostalo pa izgubi na pomenu.
Equilibrium not yet

vsaj nekaj, da napišem

Nekoč mi je en moder mož svetoval naj si najdem nekoga, ki me bo rad imel. Ta nasvet bom upoštevala.
Equilibrium not yet

naporen dan

Celo noč nisem spala. Včeraj sem imela stresen dan in najbrž je to pripomoglo moji včerajšnji nespečnosti. Danes sem "adio". Zjutraj sem naredila jutranjo Prakso in se odpravila v službo. Enajst oseb sem imela na izobraževanju in se mi je zdelo, da kričim. Vsak šepet me je motil in avtomatično sem postajala bolj glasna. Podobno, kot da bi prejšnji dan pila in danes čutila posledice.
Kakorkoli, preživela sem. Okrog pol treh je bilo gotovo in sem lahko v miru spila kavo in pročvekala s sodelavcem. Jutri nova skupina, blagor meni. Jupi!
December je stresen. Naslednje leto se bo razčistilo in bo boljše.
Opazila sem, da se nisem veliko spremenila. Še vedno se trudim, čeprav sem že zdavnaj prišla do zaključka, da nima smisla. Najboljše je, da mi je vseeno. Vseeno pa ne morem iz svoje kože.
Najboljša taktika je nerazmišljati, ampak samo delovati. Nek mali vragec pa nenehno nagaja. Vsaj ni nikoli dolgočasno.
Equilibrium... not yet.

četrtkovo sranje

Danes je naporen dan. Zjutraj sem se komaj vstala in opravila prakso. V službo sem zamudila, nič novega. Po službi me čaka časovna stiska, ker moram narediti pripravo za tečaj, ob sedmih imam tečaj do devetih, pol hitro domov in priprava na službeno zabavo. To je plan, morda pa se mi ne bo dalo iti na zabavo, bom videla kako in kaj.
Spet se mi je zgodila bedarija. Namreč, vedno ko začnem uporabljati kakšen kozmetični izdelek se zgodi to, da ta izdelek zgine s polic. Morda bi se morala zamisliti v smislu, da je to nekakšno kozmično sporočilo.... ta jezik ne razumem.
Danes je polna Luna ali je skoraj polna... preveč stvari imam za opraviti, tako da niti časa nimam za vpliv polne Lune.
Equilibirum... not yet

jupi služba

Po mrtvem vikendu je dejansko zelo zabavno priti v službo. Žalostno je, da pozornost dobivam v službi, ne pa doma. Žal, tako je moje življenje, pusto, brezvezno in dolgočasno. Ko bi ga vsaj lahko prespala.
Equilibrium... not yet.

nič

Petek je, komaj sem začela z delovnim dnem, razmišljam o malici in kaj vse moram narediti. Zunaj je sončno in na sploh vabljivo.
Moj avto izgleda grozljivo na soncu. Zelena barva ni vidna, prekrita je s prahom, tako da je avto stopljen z okolico oz. z betonom. Včeraj mi je uspelo kupiti tekočino za čiščenje stekel, ni mi pa uspelo vliti v avto, tako da štiri litra čistilne tekočine peljem na zadnjem sedežu.
Dan se je komaj začel, odločitev je že sprejeta... za malico gremo na pico, vse ostalo pa lahko počaka na trenutek inspiracije.
Equilibrium... not yet ali nikoli.

sranje vedno zadene nenapovedano

Trepetam, notranji organi so ponoreli. Rad muči, pa naj je.
Equilibrium... not yet ali nikoli.

pozabila sem

Res glupo... imela sem v mislih tisto, kar bi rada podelila z navideznimi bralci in mi je shlapelo iz glave za čas ko sem vklopila računalnik. Ali je to starost ali kaj drugega!? To vprašenje sem si postavila zaradi samega vprašanja, odgovor me ne zanima.
Vstala sem se dokaj pozno, okrog devetih. Opravila sem jutranjo sobotno Prakso, pojedla zajtrk in sedaj si bom privoščila kavo. Čakajo me hišna opravila in naj čakajo, kasneje se jim bom posvetila.
Ta vikend naj bi z ljubijem šla v Piran k moji znanki. Noben ni omenjal dogovora in se mi ni dalo insistirati, ker sem nekako vedela, da se mu ne gre. Vse, kar je v zvezi z mano...
Equilibirum... not yet

petek je

Petek je in lena sem. Nič novega.
Imam še dve dobri uri dela v službi, pol pa domov. Hm, če bom zbrala voljo za delo... nisem se še odločila.
Zanimiva ideja mi je padla v glavo in to v zvezi s stavkom, da je vsaka reklama dobra. Če bi to držalo, potem so naši predstavniki na tekmi z Rusi sfalili možnost promoviranja Slovenije v svetu. Namreč, če bi se skregali z ruskimi predstavniki in bi prišlo do pretepa v vip loži... vsi bi vedeli za Slovenijo. Sicer reklama ne bi bila bog ve kaj, ampak slišalo bi se zelo daleč. Ljudje bi se povezovali v skupni zabavi šinfanja dogodkov in predstavnikov.
Eto, nimam kaj za delat oz. sem lena in mi padajo na pamet raznorazne gluposti, katere povrh vsega delim s svojimi navideznimi bralci.
Equilibrium... not yet.

Pink Floydi

Poslušanje Pink Floyd-ov v temi, v horizontalnem položaju v postelji zelo priporočam. Ni bistveno, da je zvok preslab, da je pretiho ali karkoli... Pink Floydi imajo svoj čar, posebej ko se cela soba vrti okoli mene in notranji organi reagirajo na vsak Pink Floydovski "pisk".
Album Meddle pa bolj dreza po Muladhari, Svadhisthani in Anahati, posebej po prvih dveh. Zanimivo, čeprav bi lahko bilo še bolj zanimivo, ampak... za to je potreben še en takšen kot sem jaz.
Equilibrium... not yet.

ja in ne

Včeraj je bil zadnji dan razstave Dalijevih grafik na Bledu. V soboto je bila precejšnja gneča v galeriji Deva Puri. Najbrž vsi tisti, ki so ogledovanje grafik pustili za zadnji vikend oz. takšni, podobni meni in mojemu ljubiju.
Razstava mi je bila všeč, čeprav moram priznati, da je zelo težko biti iskreno subjektiven pri enem takšnem imenu kot je Dali. Najbolj mi je bilo zanimivo ogledovanje postopnega nastanka grafike. Razstavili so vse vmesne faze večplastnega tiskanja, kar je bilo zelo zanimivo.
Drugače same grafike so bile v redu, vredne ogleda. Dali je izjavil, da sploh ni prebral Božansko komedijo... ni bilo za videt, da bi rabil.
Nobenega pretiranega navdušenja tudi nisem začutila. Vse se je dogajalo bolj na razumski ravni dojemanja.

Preostanek vikenda sva preživela v lenarjenju pred televizijo. Ta zadnji od Tarantina tudi ni bog ve kaj. Vedno se zalotim, da preveč pričakujem in sem pol razočarana. Všeč mi je bilo, da je prikrojil dejstva in ubil Hitlerja oz. ves Naci vrh z enim samim zamahom. Ampak, tako kot vse v filmu tudi to pusti hladno. Gledalca je tokrat pustil na cedilu oz. postavil je občinstvo na nevtralno teritorijo, kar se je zgodilo prvič glede na to tematiko. Na koncu bom itak sklepala, da film ni slab, kar dejansko ni in je vredno ogleda. Eto, pa sem tam na začetku.

Equilibrium... not yet

priporočam

Priporočam ogled prve polovice filma Crime, sex, investigation.
Equilibrium... not yet

kako se stvari lahko zasukajo

Petek je in nisem glih srečna. Spet zavedanje kje je moje mesto.

petek

Končno je petek. Cel teden, razen v sredo sem imela izobraževanje uporabnikov za uporabo novitet v programu. Deset komadov, izgubljeni v svemiru in prostoru so se trudili po svoje. Sedaj se mi zdi, da mi je uspelo biti umirjena in se ne navezovati na notranje želje in željice... da nekoga naženem z izobraževanja ali povem kako je glup. Nič takega mi ni prišlo do živega oz. preživela sem.
V sredo naj bi imela počitek, pa seveda nič od tega. Izgubljala sem čas na sestankih, ki so mi bolj prišli do živega kot nevedni uporabniki. Drla sem se, ker so me spraševali eno in isto in vse zadeve sem jim pojasnila že prej, ampak seveda je lažje spet nevedno spraševati kot pa nekaj narediti.
Eto, nikoli ni tako kot pričakujemo in vedno se potrdi tista resnica: nič ne pričakuj, lažje je.

Danes je petek in komaj čakam, da grem domov. Na programu nič posebnega, standardni petek zvečer, katerega bom preživela doma pred televizijo. Morda bom celo pogledala kakšen film, kar bo dosti boljše kot pa glupa magična škatla, ki se imenuje tv.
Equilibrium... not yet, morda pa kmalu.

Še nekaj vezano na rojstni dan

Preklet bil dan ko sem se rodila,
preklet bil dan ko sem spočeta.

Vsak dan se dvigujem
kot Feniks iz pepela.

Moje življenje je Zazen praksa.
O Bog, hvaležna sem za vadbo.

Nekaj nastalo na rojstni dan

Kronično nesrečna,
nenehno sama
hrepenim po objemu,
pogledu usode.

Zbudi se!...
je moja mantra.
Za objem sta
potrebna dva.

vsaj nekaj na tem svetu

Hvala Bogovom, da obstajajo stvari, ki vibrirajo.

groza

Grozljivo je ko vidis, da nekdo nekaj skriva. Tako ocitno je, da boli.
Tako me postavlja na moje mesto, ki je zelo nizko. Ali lahko zdrzim tako bolecino? Saj sem samo clovek, saj sem samo zenska, ki rabi malo pozornosti. Ali bom docakala dan ko bo moja roka v drugi roki? Pa ne mislim na zdravnika, ki mi meri utrip...

sovrazim svoj rojstni dan

V Korej sem in naj bi pisala o tem, ampak jutri imam rojstni dan in ta dan sovrazim. Vse je zasencilo. Vedno se zavem kaj nimam v zivljenju... tisto kaj je najbolj steje. Kaj meni najbolj steje v zivljenju? Ljubezen?! Ja, ljubim z celotnim bitjem, vsak utrip srca ni za mene, ampak za ljubljenega. Naj bi me to osrecevalo, ker dajati je enako kot jemati. Kaj mi potem manjka? Morda objem, dotik, pozornost... tega ni. Cakam, da me pogleda. Edino je vprasanje ali lahko cakam celotno zivljenje. Danes mi manjka optimizma.
Sovrazim svoj rojstni dan, bljak. Ko vsaj ne bi bilo tega dne...
Equilibrium... not yet.

zadnji dan dela

Še malo pa domov oz. tako ko zaprem blog. :)
V šoku sem... ne morem dojeti, da me nekaj časa ne bo v tem zaporu, ki se imenuje služba. Skoraj štiri tedne se bom potepala z ljubijem po Južni Koreji. Jupi.
Equilibrium... not yet

Oda riti

Ta poskus poezije je nastal kot izpušni ventil na vse emocije, ki so me prevzele ko sem bila priča slepemu oboževanju direktorja v mojem podjetju. Fuj.

O ti, veličastna,
na kateri sedi mogočnež.
Tvojo dolino in hriba obožujem.
Tvojo dolino in hriba poveličujem.
Z ljubeznijo te gledam,
vso pozornost tebi posvečam.

O ti, ta zadnja,
na kateri sedi vplivnež.
Razširi svojo skrivnost,
rad bi jo raziskal,
se potopil in ogrel.
Nežno bom zdrsnil
in tam ostal.

Prosim, ne napenjaj se.

napisla bi rada, pa mi ne gre

Napisala bi rada ljubezenske rime.
Povedala bi rada, da te ljubim.

Kako naj spesnim, če se bojim
ostrine kritike tvoje?!

Kako naj premagam žogo v želodcu,
če te ljubim strasno, najstniško lepo.

Povej mi ljubi, da midva sva.
Primi me za roko in odpelji.

Ustvari z menoj ljubezenske rime,
kjer besed ni, samo midva sva.

kopanje v morju

Morje je toplo, mokro, slano in vse ostalo. Včeraj sem se kopala v Portorožu, po dolgem času sem se namočila v morju. Trava me ni motila, niti tisto malo vetra. Počutila sem se kot mali otrok, ki se veseli malenkostim.
Na drugi strani me je skrbelo, ker je ljubi ostal doma bolan. Danes je boljše, hvala Nebesom.
Včerajšnje službeno potepanje je skrajšalo delovni teden. Kot, da bi danes bil ponedeljek... tako se počutim. Židane volje sem, čeprav nisem prepričana, da vem kaj pomeni "židano".
Equilibrium... not yet.

žalost

Kako žalostno je ko se zavem, da ljudi živijo v strahu. Res se trudim, da ne gledam, da ne opazim, ampak včasih mi je pred očmi in ne ignoriranje ne gre. Kako zamazan človek mora biti, če nenehno nekaj skriva in živi v strahu, da ne bo odkrit. Obkroženi s spremljanjem zarot, dvomi, strahovi... o Bog, pomagaj jim! O, Bog pomagaj meni, da tega ne vidim.
Res je žalostno, da ljudje ne vidijo kako lepo je živeti brez strahu. Kako lepo je živeti prepuščen ljubezni.
Moje življenje je drugačno. Sama sem izbrala pot samote, molčečnosti. Ljudje me jemljejo kot nekaj samoumevno. Gledam to in jih puščam, da pokažejo kdo so. To je najboljša metoda, čeprav zelo boleča. Nastavim vrat in nizkotnež bo vgriznil samo, ker lahko.
Žalostno je ko se zavem kako so ljudje nestrpni. Ne marajo drugačnosti, ker jih je strah. Privzeto so nestrpni do celotnega naroda. Zadnjič je en črv omenil kako je potrebno imeti vstopnino za zabaviščni park, ker drugače bi bilo polno Ciganov. Vprašala sem ga ali je imel kdaj kakšne slabe izkušnje? Omenila sem svoje iskušnje z Cigani: jemali so mi denar ko sem bila majhna, cela gruča ciganskih otrok me je preganjala, ker so začutili, da se jih bojim, sošolec Cigan, ki je bil nekaj let starejši od mene me je preganjal leta in leta, tako da me je bilo zelo strah, ampak tožila nisem. To so slabe izkušnje, katerih se spomnim in vseeno nimam nič proti Ciganom. Če me nekdo ustrahuje mi je vseeno kaj je in kako se deklarira. Na drugi strani je veliko tistih, ki niso nikoli imeli nobene interakcije z njimi in so nestrpni. Zakaj?
E, jaz sem tudi nestrpna do takšnih. Sovražiti brez razloga, samo ker je to trend. Kakšna glupost.
Zadnjič mi je en povedal, da nekaj nestrpnega reče in ne misli tako, pač samo reče. Na drugi strani pa ta isti se hakla za besede drugih brez, da bi pomislil, da morda nekdo drug tudi nekaj reče a v samem bistvu ne misli tako. Ali je to nezavedanje samega sebe ali kaj drugega?! Sploh ni bistveno v kateri predal gre, bistveno je, da se dogaja.
Equilibrium... not yet

kot zakleto

S sodelavci sem šla na malico, ki se je seveda zavlekla. Pet nas je bilo in sem morala predlagati kam gremo še na kavo. Hecala sem se, da gremo na morje, ipd... izbrala pa sem English pub. Obožujem opazovati sodelavce ko jih streže lepa kelnerica.
Na drugi strani pa vsi štirje se bojijo novega pomočnika direktorja. Kot zakleto, se je grozljivko prikazal v gostilni. Smejala sem se naključju in še sodelavcem, ki so se začeli skrivati. Kakšna neumnost, bolj se skrivaš slabše je. Sicer se je grozljivko delal, da nas ne vidi... ampak vseeno je bilo dokaj zabavno.
Equilibrium... not yet

užitek

Prepovedane stvari so najslajše...
Vedno je užitek pobegniti iz službe s sodelavci na pivo ali kaj drugega. Dejansko takšno dejanje pomlajuje, ker smo kot otroci, ki špricajo šolo. Dodaten občutek svobode, občutek da si sam svoj gospodar, čeprav se vsi zavedamo, da je to samo iluzija.
Equilibirum... not yet

torek

Zjutraj bi spala in spala. Ob 05:10 sem se vstala, zaspana in zmedena. Kaj morem, treba se je vstati. V službo sem zamudila kot ponavadi, nič novega. Danes je malo bolj umirjen dan, čeprav delo se samo nabira. Sploh nič nenavadnega, ker se od sodelavcev zahteva, da so inovativni, njihova inovativnost pa se odraža na mojem delu. Bolj imajo ideje, več dela imam. Jupi. Naj me nekdo obvaruje vsiljene inovativnosti ljudi, ki so naveličani vsega.
Vedno je tako, da se nekdo spomni neke bedarije, ki sicer zveni dobro in visokoleteče, ampak nikoli ne razmisli kaj vse to potegne za sabo in kaj dejansko to je. Vsi se zaženejo v nekaj brez razmisleka, nekdo drug pa trpi. Na drugi strani je neumno pričakovatiod množice, da razmišlja. Začaran krog, nič drugega.
Equilibrium... v tej službi definitivno not yet

košarka in jutranje sranje

Vikend je minil v znamenju košarke. Bilo je napeto, preveč za mene. Lahko bi prišli v finale, ampak nekaj ni bilo na naši strani. Res škoda. Erazem in Domen sta bila odlična, vse do včeraj. Včeraj pa sta odpovedala. Samo še en dokaz, da se vse lahko obrne v enem dnevu. Bilo kakšne napovedi so brezveze, nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. Vseeno je škoda, da ni nobenega odličja. Četrto mesto se hitro pozabi, niso pa tako slabi, da bi hitro pozabili.
Prvič v življenju, da vem imena igralcev... celo jih lahko prepoznam. Blagor meni.

Ko sem prišla v službo sem bila pripravljena na nadaljevanje zgodbe od petka. En zunanji sodelavec je klical sodelavca, da popravi podatke v bazi, ker napake izhajajo iz tega s čem se bavi. Sodelavec oz. namišljeni šef je rajše brskal po moji kodi in mojemu delu, kot pa da bi popravil svoje sranje. Celo mi je pošiljal maile v katerih je bila koda, katero sem jaz napisala in pol z barvicami povdarjeno kaj moram spremeniti. Bila sem tako presenečena, da sploh nisem mogla reagirati. Ta tip pa res misli, da je šef. Ne daj Bog, da ta kmečki fantek postane šef, ker je to najhujša kombinacija. Postaviti kmetavzarja za šefa, pol od takšnih ratajo tirani. Povzdigni sužnja za vladarja... rajše ne. V petek sem bila tako jezna, da sem poslal grozeči mail zunanjemu sodelavcu... naj me več ne kliče, ker ne mislim delati zastojn in to zadeve, ki niso moja skrb. Danes pa me čaka mail, da sem nepravična in kako je klical idiota samo za to, da popravi podatke v bazi. Jezno sem odgovorila, da namišljeni šef rajše brska po mojem delu, kot pa da popravi svoje in še sem cc-jala kmetavzarju sodelavcu. Naj ve kaj si mislim. Drugič bo ostal brez ene miniaturne stvarce med nogami, ker tudi tisto malo kaj ima je sramota za ves moški rod. Naj špila šefa svoji ženički doma.... ha, ha tam ne more, ker ima ažbaho za ženo.
Equilibrium... danes ne oz. not yet.

vse je lepo

Srečna sem.

obstala sem

Pusti roke, da objamejo telo.
Pozabi na vse, samo poglej.

Pusti poljubu, da poboža.
Besed ni, poslušaj ritem.

Okleni me se, drži me.
Samo tako bom čista.

prizadeti namerno

Kaj naj si mislim o osebi, ki že tretjič omenja neko zadevo za katero ve, da me bo prizadela!? Ta oseba namreč, se ne ponavlja in veselo opomni vsakega, ki ponavlja povedano. Uf, kako me ljudska nesramnost razjezi, posebej ko je usmerjena proti meni, ko nekdo nalašč nekaj počne. Pogoltnem zadevo, nastavim vrat in čakam, da bo sama videla kaj počne. Če bilo kaj povem nima smisla.
Na drugi strani se dobim kako čakam celo večnost, ker dejansko je vrednost te osebe samo v mojih očeh. Kako dolgo lahko verjamem v nekoga... dokler ne spregledam. Če je Esmeralda spregledala, potem bom tudi jaz. Vsaj upanje imam.
Equilibrium... not yet

omejitve

Neverjetno je opazovati ljudi, ki drugim postavljajo omejitve oz. neka pravila brez, da bi pomislili kaj to dejansko pomeni oz. kaj s tem dejansko počnejo drugi osebi. Res je neverjetno, da nekdo ni sposoben pogledati v sebe tudi takrat ko se vloge obrnejo oz. ko sama oseba enake omejitve iskusi na svoji koži. To pa je res pravi SF.
Equilibrium, not yet.

živim

Življenje je zabavno... ali je tokrat vpliv Lune močnejši?! Moji sokovi vrejo.
Hvala Bogovom za pozornost.

pacek

Rada imam moške, ki zlahka izcimijo iz mene besedo pacek.
Equilibrium... not yet

brezveze

Ni enostavno požreti nekaj, kar drugim dajemo. Primer: nenehno nekomu govorimo kaj nas moti, ko pa to sami slišimo, potem je to druga zgodba.
Če postavimo limite drugim, potem to morajo biti limiti, katere lahko sami prenesemo. Kar daš, to dobiš nazaj. Če ne oddajaš toplino, potem je niti ne moreš dobiti nazaj.
Equilibrium... not yet

moje življenje

Kozarec vina in opojna supstanca. Danes bom "zažurala" ali utopila se. Telo drgeta, srce nenavadno utripa. Požiram čustva in zavedam se, da je takšno moje življenje.
Kakšni miselni procesi morajo domovati v glavi, da privedejo do tega, da lovimo trenutke ko nekoga ni in na skrivaj pišemo maile in to pod opravičilom, da se nekdo ne razburi. Nič ni za skrivat, ampak pokazat ne smemo. Moj ego je močnejši, jaz sem ok... vse to počnem iz dobrih razlogov. Zakaj bi se postavili v vlogo drugega, ker vse kar naredimo je najboljše za vse. Naj imam svoje, čeprav nekdo drgeta. Ta nekdo je tujec in me ni nič briga. Z mano je vse ok, vse počnem iz najboljših razlogov. Lovim trenutke ko te ni, skrivam pred tabo. Dvojno življenje to mi je všeč. Zakaj bi jo pogledal, kaj šele objel. Ne čutim tako, pač me sedaj odbijaš.
O Bog, pomagaj mi, da razumem svet tistega, ki kaže samo kako nekoga držati tam kje mu je "mesto", ne pa podati roko. Hm, morda je ta način za nj podajanje roke?!
O Bog, pomagaj mi in vzemi me k sebi, samo za to te prosim. Meni postaja vseeno, niti tebe ne čutim več.
Equilibrium.... not yet

kruta realnost

Moje življenje je ena sama žalost. To je moja realnost. Življenje brez veselja, ljubezni, sreče. Tako pač je, s tem sem se sprijaznila. Včasih mi Univerzum pošlje nekoga, da me razveseli in za to sem hvaležna. Hvala bogovom za trenutke pozornosti, ki sem jih deležna. Tako vsaj vem, da živim.
Equilibrium... not yet

končno

Konec delovnega dne, konec delovnega tedna. Jupi! Vikeeeeend!
Zunaj lije kot iz škafa, ampak me ne moti. Nimam težav z vremenom. Bolj mi dela težave nenehen pogovor o vremenu oz. jamranje zaradi vremena. Nikoli nismo zadovoljni in to se lahko jemlje kot prevzeto. Če je prevzeto, potem zakaj izgubljat čas na to temo?!
Peta sezona nanizanke Lost je zaznamovala ta teden oz. zadnjih nekaj dni. Ostalo je še samo pet delov za pogledat. Res so zakomplicirali, ampak vseeno vem, da na koncu ne bo rešitve. Menda bo naslednje leto posneta šesta sezona, ki bo zadnja. Res bom jezna, če ne bo neke pojasnitve o dogajanjih na otoku. Pustila se bom presenetiti.
Še samo sedem minut in zginila bom z lokacije pisarna. Danes sem res bila lena, čeprav sem naredila vse kaj je prišlo. Izkoristila sem vsak trenutek oddiha in ga seveda podaljšala koliko se je dalo. Ta teden je bil naporen, deloven, stresen. Danes pa se mi je gladko j.... za vse. Samo uberem drug point of view in dan mine čisto drugače. Iz tega bi lahko kaj pametnega sklepala, ampak se mi ne da... danes sem lena, ne smem pozabiti na to pomembno dejstvo.

Xsarica

Moja žabica je popravljena. Novo rit ima in je kot nova. Malo je manjkalo, da jo takoj počoham... Sreča, da nisem. Naj je vsaj en dan pocukrana. Grif imam za počohat avto pri parkiranju.
Ta avto imam rada, moj je. Hiter je kot raketa, mehek za vožnjo in lep za kazat se. Sicer, ko je vroče je noter prava savna, ampak tudi to se da preživet. Upam, da mi bo še dolga leta služil.
Equilibrium... not yet ali pa.

najrajše imam

Najrajše imam ljudi, ki jedo pet dni v tednu meso, dva dni zelenjavo in se deklarirajo kot vegeterijanci.
Najrajše imam ljudi, ki vidijo napake samo pri drugih.
Najrajše imam ljudi, katerim se pomembno zdi, da so pomembni.
Najrajše imam ljudi, ki nenehno gledajo history chanel in podobno, trdijo pa, da tv-ja sploh ne gledajo.
Najrajše imam ljudi, ki ne znajo ljubiti in se ljubezni bojijo.
Najrajše imam ljudi, ki niso zmožni objema in tople besede.
Najrajše imam ljudi, ki samo jamrajo nič pa ne ukrenejo.
Nehala bom z naštevanjem, ker se lahko zgodi, da bom prej zrušila Internet kot pa naštela vse najljubše primere.
Equilibrium... not yet ali pa.

vedno nasedem

Vedno nasedem na enake bedarije, in to so zadeve, ki se tičejo ljudskih značajev.
Danes sem spet imela opravka z eno tako glupo žensko, da žalim kuro, če jo poimenujem kura. Ne moti me to, da ne razume nič, ampak me moti njena lastnost, da se tako meni, kot da je najpametnejša na tem svetu in nikoli ni nič kriva oz. napaka ni nikoli pri njej. Ne da se ji dopovedati, da bi določeno zadevo morala tako in tako narediti, da ne more nenehno spreminjati strukturo, in da računalnik ne more prebrati njenih misli. Njeno orožje, ki mi pride do živega je narejena prijaznost. Ona je prijazna in nič drugega. Nima niti drobtinico sposobnosti, da bi se zavedala same sebe. Diskusija z njo nima smisla.
Poskusila sem ji razložiti in ni šlo. Poskusila sem jo napeljati, da bi sama razmislila in seveda ni šlo. Na koncu sem obupala oz. dvignila roke od nje.
Malo sem jamrala zunanjem sodelavcu, ker se delo te ženske nanaša na njegovo delo in dejansko njemu uničuje jetra bolj kot meni. On pa ni bil nič razumevajoč, ampak jo je poklical in ji rekel, da je treba narediti tako in tako. Celo strukturo ji je sam nastavil, ker je imel s tem manj dela, kot da bi se trudil njo napeljati na razmislek.
Eni ljudje so res samo za to, da nekaj naredijo tako kot ji drugi rečejo, ker drugače ni nobene koristi od njih. To so sužnji, kateri so se rodili v današnjem času, tako da jim ni treba vedeti, da so dejansko sužnji. Pametna oseba pa od sužnja ne dela vladarja.
Najbolj me zanima pri celotni zadevi gdaj se bom naučila delati s takšnimi primerki. Brez vesti, brez poskušanja, da od dreka delam zlato jih je treba sprejeti takšne kot so. Škoda mojih živcev, moje jetre, ipd.
Equilibrium... not yet

ni samoumevno

Kako sovražim ko nekdo nekaj sklepa in brez, da bi me kaj vprašal (pa magari reda radi) se zmeni, da bom nekaj naredila. To za mene pomeni, da je samoumevno, da bom to in to počela. Uf, kako me to jezi. Namreč, danes mi je sodelavec prinesel denar in vrečko, da grem kupit nekaj, dam v hladilnik in zmenil se je še, da me pokličejo ko pride prodajalka. Seveda, no problem, ampak... problem nastane ko se dogovori brez, da bi mene vprašal oz. je nekaj samoumevno. Takšne stvari mi lahko naredi samo moj ljubljeni ali moji starši oz. ožje sorodstvo, vsi drugi pa bi me lahko vsaj reda radi vprašali. Za mene je to nesramnost.

preblisk

Zanimivo je to s poznavanjem ljudi. Namreč, vedno si mislimo kako nekog poznamo, dejansko pa ne vidimo dlje od svojega nosu. Včasih počnemo samo tisto kaj nama odgovarja oz. dejansko v večini primerov, smo pa slepi za osebe do katerih nam je. Ali smo res pripravljeni narediti nekaj za drugega, prepustiti se in biti ranljivi, dati nekaj od sebe, iti čez sebe in narediti nekaj samo zaradi drugega?! V večini primerov se mi zdi, da ne... posebej je to pri ljudeh, ki veliko dajejo na besede... v dejanjih pa so bolj švoh.
S poznavanjem drugih dejansko največ škode naredimo najbližjim. Ker najbližje najbolj poznamo, potem najbližje najbolj omejujemo. Poznavanje drugih ni nič drugega kot lastne predpostavke ali zaključci, ki nimajo veliko z objektom opazovanja ampak z nami samimi... Če me nekdo ima za takšno in takšno, potem mi samo pove kaj ima v glavi v zvezi z menoj in s tem me dejansko omejuje oz. priklene na lastne gluposti.
Equilibrium... not yet

kaj bo bo

Nastavila sem novo aplikacije vsem uporabnikom, tako da bodo imeli noviteto že v ponedeljek za dobro jutro. Sploh si ne upam razmišljati kako bo... naj bo, kar bo. Pustila se bom presenetiti. Enkrat se je tudi to moralo zgoditi in zakaj agonijo podaljševati v nedogled.
Equilibrium... not yet in ga kmalu ne bo.

rada bi

Ne morem sebi zanikati, da bi rada. Rada bi kričala od užitka.
Equilibrium...not yet

prikrajšanci

Eni ljudje so res bogi, prikrajšani za vse užitke sveta, navajeni samo na trpljenje.
Neverjetno, da obstajajo takšni prikrajšanci, ki za vse težave na tem svetu krivijo nekoga drugega. Niso zmožni pogledati v lastna dejanja, ampak so krivi drugi za vse. Gre se za banalnosti, kot je na primer, da je nekdo nekomu nekaj vkradel in oškodovanec krivi za to nekoga tretjega, ker je v času kraje razmišljal o tej osebi. Ali pa v smislu... ti si kriva, ker od kakor te poznam se mi je zgodilo to in to.
Ljudje, razumite, da za lastno štalo v življenju ste sami krivi in naučite se enkrat nositi posledice za lastna dejanja. Če vam nekdo poda roko, potem to ne pomeni, da je ta oseba smetiščna kanta za vsa vaša sranja. Noben ni kriv, ker so vas tepli od malega ali zapustili ali karkoli.
Na drugi strani so ti prikrajšanci zelo aktivni v pomoči drugim, čeprav jih noben ni prosil za pomoč. Imajo potrebo, da so priznani, da so strokovnjaki za nekaj in na sploh rabijo pohvalo in pozornost. Idealni sužnji so in najbolj srečni so, če služijo. V primeru, da se jim da moč oz. kakšen položaj, potem so pravi tirani.
Če se je kdo prepoznal... tudi to nima nič z menoj.
Equilibrium... not yet

finishiranje

V ozračju je nekaj nenavadnega. Vedno je tako, kadar se neka zadeva končuje ali zaključuje. Odločila sem se, da v petek namestim novo aplikacijo in s ponedeljkom se mi bo telefon vžgal. Ali pa... morda bo vse steklo kot po loju. Naj bo, kar bo.
Na drugi strani pa prihajajo nove zadeve za narediti in so vse kot nujne. Vedno je tako... ko je gneča, potem naj je še večja.
Mudi se mi v trgovino pa domov. Čutim kako mi noge oz. gležnji zatekajo od sedenja. Spet sem pila premalo tekočine. Nič novega.
Equilibrium... not yet

naenkrat

Kot da bi nekdo gledal od zgoraj in se zabaval ko mi pošilja vso delo, kar lahko dobim za narediti. Nastala je prava časovna stiska. Zadnji dnevi so res bili strange. Ta nenavadnost še vedno traja.
Na drugi strani sem končno, in to čisto slučajno, dobila rdeče bikinke in to neverjetno poceni. Še vedno se ne morem niti veseliti, ni še prišlo do možganov.
Vedno imam težave v trgovini s številko. Vsi pričakujejo, da kupec vse ve oz. da trgovskemu delavcu ni potrebno nič razmišljati. Od kod naj vem katero številko modrca nosim. Še za obleke je različno, odvisno od modela. Če bi bilo enostavno, ne bi bilo zanimivo... menda tako pravijo, tisti, ki se res dolgočasijo.
Hvala bogu, da je petek.
Equilibrium... not yet.

zavore in ostalo

Sploh nimam časa, da kaj napišem... zelo porazno. Zadnji dnevi so bili čudni, imela sem težave v komunikaciji in izražanju, delovala sem impulzivno. Najbrž to pride in gre, tako kot vse na tem svetu... seveda razen ljubezni, ki nikoli ne zgine.
Najbrž je ta atmosfera ali to nekaj v zraku pomagalo, da sem si kupila igračo. Kupila sem sebi, v mislih pa sem imela še malo več kot pa samo jaz. Poskušam delati na tem, da naredim to kaj si želim brez zavor, ampak je zelo težko, posebej je težko iti ven iz kalupa in pokazati drugi osebi, da nisi v kalupu oz. se vsaj trudiš iti ven iz tega. Prisoten je strah, dvom in vse ostalo, kar zavira... na drugi strani pa je vredno boriti se. Morda pa je ta svet narejen tako, da imamo težave pokazati vse tisto kaj si želimo in kaj imamo v glavi... kaj bi šele bilo, če bi pokazali vse brez zavor?!
Equilibrium... seveda not yet. Pa kako bi, če imam v mislih...

hrepenim po...

Pogrešam dotik, strast, nežnost. Pogrešam nekoga, ki bi z menoj delil življenje.
Equilibrium... not yet.

petek

Veselim se trenutka ko bom šla domov. Danes samo čakam na sestanek in delam sprotne oz. nujne stvari. Zvečer se obeta pijača.... žur. Ma bitno je, da mi ni treba dva dni iti v službo. Jupi.
Equilibrium... not yet

norišnica2

Komaj sedaj lahko zadiham... Norišnica od včeraj se nadaljuje, čeprav v malo manjšem obsegu.
Ljudski značaji so nenehen vir zabave. Namreč, danes sem imela telefonski pogovor z eno iz tehnologije, ki naj bi nekaj pripravila po navodilih in seveda je imela napake. Človeško se je motiti in sem ji to lepo in prijazno povedala, vseeno pa sva morale iti skozi, ker zaradi njenih napak mi ni bilo jasno kako in kaj narediti.
E, zanimivo je to, da je dojela pomoto, ampak se je nenehno izgovarjala, da je delala po navodilih, čeprav je bilo očitno, da ne. Sploh nisem pritiskala na njo ali karkoli insisitirala, ker se je zmotila. Sama od sebe se je začela opravičevati in iskati vzroke za pomoto drugje, namesto na edinem pravem mestu oz. pri sebi.
To mi je bilo zelo zanimivo in opazila sem še, da bolj je oseba butasta, potem težje prizna oz. nima sposobnosti pogledati v sebe. Na drugi strani se mi zdi to razumljivo oz. del obrambnega mehanizma. Če bi zelo glupa oseba naenkrat dojela ali se začela zavedati svoje gluposti, potem lahko postane depresivna, dobi komplekse, itn. Narava ščiti idiote, kretene, butce in podobne, nima usmiljenja za tiste, ki izstopajo iz množice.
Equilibirum... not yet.

norišnica

Danes je dobesedno norišnica. Cel dan delam kot nora, blede se mi že od dela. Veliko zadev bo ostalo nedokončanih za jutri, kar mi na nek način gre na jetra.
Cel dan mi zvoni telefon, pa še klicarijo me ljudje, ki so dobesedno psihično nestabilni. Ko sem se pogovarjala s prijateljico mi je štiri krat zvonil telefon in to je bila ena sodelavka s katero se samo pozdravljam. Nisem dvignila, ker ne vem kaj naj ji rečem glede na to, da me je do sedaj klicala brez nekega razloga in povrh vsega ima resne psihične težave. Takoj za tem je poklicala eno drugo sodelavko, katera mi je morala dati telefon. Razlog klica pa je bil, da ji povem en vic o fiziki, katerega sem ji povedala pred leti.
Ne vem ali imam potrpežljivosti, volje in energije, da se ukvarjam s tem. Nisem humanitarna organizacija niti nimam call center za tiste v stiski. Torej, imam težavo oz. odločitev pred seboj. Ali trpeti, ker je nekdo bolan, ipd... ali enostavno se postaviti za sebe in ji povedati, da ne kliče?! Oboje bo imelo posledice, jaz pa še ne vem kako naj reagiram. Pustila bom naj stvari tečejo tako kot tečejo, če pa bo šlo čez glavo bom ukrepala. Kaj morem, sem samo človek s plusi in minusi.
Equilibrium... danes pa definitivno ne oz. not yet.

smile-i

Dva smile-a v rit in nazaj v službo. Če v službenem času spijem en požirek alkohola deluje na mene, kot da bi spila cel liter. Pač zgodi se. Upam, da bo spustilo ko se bom peljala nazaj domov.
Drugače, vse mi je težje in težje ostajati osem ur v službi. Ni problem va času, ampak v motivaciji za delo. Nič se mi ne da in nikjer ne vidim nič kaj koristnega. Morda je to pogojeno z mojo rahlo jutranjo bolavostjo, ampak sedaj je že pozno popoldan, tako da niti na to se ne morem izgovarjati. Namreč, danes sem zamudila več kot dvajset minut. Zjutraj sem bila počasna, enostavno se mi ni dalo pohiteti. Ta služba je res samo vir preživljanja in nič drugega. Žalostno, ampak realno.
Equilibrium... zaenkrat not yet.

polna usta dreka

Vedno me nekaj stisne v notranjih organih ko naletim na nekoga, kateremu besede tako tečejo, da je prvi vtis o tem človeku, da se spozna na vse, da vadi Yogo že desetletja, Tai Chi, Zazen in marsikaj drugega. Ugotovila sem, da bolj berejo o raznoraznih tehnikah s katerimi si malo popestriš življenje brez, da bi kaj dejansko delali, so slabši kot ljudje, da o praksi sploh ne govorim. Ponavadi je vse skupaj plod njihove domišljije in potrebe po tem, da so priznani od drugih in veljajo za nekakšno avtoriteto. Vse skupaj je en sam luft, razen če pride dejansko do interakcije takšnih idiotov z ljudmi, ki bi radi nekaj izvedeli. Tukaj pa vidim nevarnost in me zaradi tega stisne nekje v globini.
Glih en takšen mi skače po živcih in testira mojo strpnost do "duhovnih" teroristov. Ljubi bog, ta tip je strokovnjak za vse, na vse se spozna, vse "vadi" in seveda on vse vidi, samo pač tega ne pove, ker ne želi ljudi prikrajšat za njihove izkušnje. Vidi vse karmične luknje, vzorke za težave do pet inkarnacij nazaj, ampak ne pove nobene metode zdravljenja. To itak ni bistveno, bistveno je, da on vidi in ve.
Na drugi strani pa se moram zahvaliti svevišnjem za obstoj takšnih modelov, ker mi omogočajo, da vadim strpnost in se nenehno koncentriram na "ne ubij".
Equilibrium... ali sploh moram napisati, da not yet.

samo letam okoli

Današnji dan je eno samo letanje okoli in to najprej s sodelavcem do sedeža DHL pošte, pol malca in seveda kava, pol testiranje cestaka (cestno kolo od sodelavca), peljanje do avto mehanika... Dan je hitro minil, ampak naredila nisem nič. Sicer, vedno sem malo stroga do sebe ko ugotavljam ali je kaj narejeno ali ne, ampak to smo vsi (ali pa ne)?!
Kakorkoli, hvala bogu, da obstajajo petki in pol vikendi, ki vedno hitro minijo.
Danes sem prvič peljala cestno kolo. Sedež me je pošteno nažuljil, umazala sem najljubše kavbojke z oljem za verigo. Kljub vsemu mi je kolo všeč, ker je lahko in hitro. Ne vem ali bi se lahko navadila na držo telesa, ker je vseeno drugače kot vožnja z gorskim kolesom. Sama vožnja s kolesom po službenem parkirišču mi predstavlja užitek. Od nekdaj sem uživala v kljubovanju.
Equilibrium... not yet

obmiruj

V čem je fora, da ljudje ne vidijo lepoto naravnih pojavov oz. najprej pomislijo na škodo, ki jih bo doletela pol pa na lepoto in moč narave?! Občutek za lepo je potemtakem odvisen od zunanjih faktorjev, ki v bistvu sploh niso ali vsaj ne direktno povezani z notranjimi procesi, ki se sprožijo ko zagledamo ali smo v bližini lepih stvari. Sploh se niti ne zavedamo kaj nas vse "pelje" v življenju.
Stop. Ustavi se, obmiruj in poglej noter.
Equilibrium... še malo pa zmanjkalo (not yet)

prleško narečje

Obožujem narečja. Trenutno me zabava prleško narečje. Tečnarim sodelavcem, da me naučita, ker mi je res všeč, onadva trdita, da se prleško ne da naučiti. Ma vse se da naučiti. Če bi vedela prleško narečje, potem bi v službi samo prleško gučala. Zdi se mi štos, pa še zabavala bi se z izrazi obrazov zategnjenih kretenov, katere srečujem v službi.
Sebi sem neskončni vir zabave, pa vsaj noben ni jezen.
Equilibrium... not yet (pač ne znam prleško)

čutim srce

Ko odluščimo plasti kretenizma in ostane samo čisto jedro... tisto je vredno življenja in smrti. Sovražiti ne znam, čeprav v trenutkih odmaknjenosti včasih zaželim glupost.

če bi bilo drugače

Če bi imela sina... bi rada, da bi bil njemu podoben.

ponedeljek

Kako dobro dene spustiti telefonsko slušalko šefu ko kliče, pa magari se zgodilo čisto po naključju. Ko vpraša ali sem to bila jaz... seveda, odgovor je ja.
Kreten od šefa je dobil mail, da je sodelavec na dopustu in ga vseeno kliče, meni pa zvoni telefon skoraj pod ušesom. Brez, da bi pogledala sem dvignila in spustila slušalko, pol sem se vstala, da naredim prevezavo na tajnico. Vmes je še enkrat šef poklical in me lepo vprašal ali sem mu spustila slušalko. Seveda sem, sodelavec je na dopustu in kaj za vraga kliče v prazno. Morate poskusiti, dejanje deluje zdravilno.
Eto, začel se je delovni teden. Glih pride konec delovnega tedna in se mi zazdi, da je equilibrium na dosegu in glej ga zlomka, vikend vse pokvari. Šment.
Equilibrium... not yet (vsaj ne danes).

tišina

Tišina je že dva dni. Naenkrat je nastala, brez razloga ali pač nekaj je. Hišna opravila, vročina, mir in nekaj v zraku... vse to je obarvalo vikend.
Equilibrium... not yet

iluzije

Pod pretvezo, da grem po sladoled sem bila primorana ogledati oprsje dveh žensk... Namreč, sodelavec je trdil, da današnje ženske imajo večje joške kot so to imele ženske nekoč. Dve punci si je nagledal in me gušil z njihovimi predpljučnimi premoženji. Ni mi verjel, da so današnji modrčki tako oblikovani, da vse izgleda veliko in je zelo težko kupiti "normalen" modrc. Seveda, takoj je dobil moje strokovno mnenje in od dveh je ena imela fake big ones. Pač, kaj morem... včasih me prime, da razbijam iluzije v moških glavah.
Equilibrium... not yet, not yet, not yet.

nenehna pozornost

Včeraj sem imela divji dan. Cel dan sem delala in poskušala rešiti težave, pol pa sem se vsedal v avto in skoraj povzročila nesrečo. V zadnjem trenutku pred ovinkom sem se zavedla, da moram zaviti na desno in sem to storila, ampak tako da so bremze zacvilile. Če bi bil kakšen avto za mano bi trčil v mene. Vseeno kdo bi bil kriv, varnostna razdalja in podobno... lahko bi se kdo poškodoval. Mimoidoči so se obračali, meni je bilo grozno, ker sem se zavedla kako je teža dneva vplivala na mojo pozornost. Izčrpana sem bila. Cel dan sem se spominjala bedarije na cesti in bila srečna, da se nič ni zgodilo. Danes pa me je razveselil mail od sodelavca, ki je odkril vzrok zakaj en izpis ne dela. Ta problem je edini ostal za danes in povrh vsega je rešen.
Ko se obrnem na včerajšnji dan... v službi delovni kaos, edino sem doma zadihala in se sprostila, čeprav sem rabila nekaj časa, da sem prišla k sebi. Bilo je lepo. Z ljubijem sva dokaj zgodaj šla v posteljo, tako da sem se zjutraj vstala ko je zvonil alarm. Vsaj nisem nepotrebno poležavala in podaljševala agonijo vstajanja. Današnji dan se je vsaj boljše začel.
Equilibrium... not yet, but soon.

kot zamorc

Kakšen dan! Cel dan samo delam, odpravljam napake in tuhtam kako rešiti SF zadeve. Neverjetno, kaj vse bo prišlo kot rezultat testiranja. Večina zadev se navezuje na testno bazo, ki ni v redu narejena. Kakorkoli, samo delam in moram priznati, da čas dosti hitreje mineva. Sploh nimam zadeve pod kontrolo in lahko samo upam na pomoč tistega od zgoraj. Dan je res fuj.
Equilibrium... not yet

začelo se je

Začelo se je uporabniško testiranje aplikacije oz. produkta projekta. Moram priznati, da me "kakat" tišči ko pomislim na najhujše variante. Vsaj trudim se biti optimistična, čeprav je težko glede na naravo ljudi. Vsi bi radi bili koristni in se potrudili, tako da pretiravajo. Zelo težko je njihove neutemeljene ambicije postaviti na realna tla. Čim več povejo se boljše počutijo, čeprav je večina njihovih opomb in pripomb absolutno sranje.
Naj bo, kar bo... tudi to bo enkrat mimo, tako kot vse mine.
Equilibrium... not yet

naenkrat

Nepričakovan objem,
naključen dotik,
topel nasmeh,
pobegla beseda.

Vse sem ujela,
nazaj ne dam,
čuvam, da me greje
... srečna sem.

ponedeljek

Še vedno čutim posledice ponočevanja iz sobote na nedeljo, čeprav sem skoraj celo nedeljo prespala. V službi sem malo manj kot dve uri in sploh mi ni jasno kako bom zdržala vseh osem. Malica v želodcu bo naredila svoje, tako da čez deset minut pričakujem spalno krizo. Oči me dobesedno bolijo in si lahko pomagam samo tako, da jih zaprem. Tega pa ne morem početi v službi. Sicer bi lahko rekla, da meditiram na temo reševanja tega in tega problema... to bi bila čista laž.
Ponedeljek je in mi že manjka vikend. Neprespana noč je naredila svoje in me čisto premaknila iz ritma. Če bi vsaj ponočevanje bilo zaradi fešte... potem bi bilo opravičljivo. Ha, ha.
V soboto sva z ljubijem pospravila klet. Ni vse narejeno, ampak je opravljena velika večina dela. To me je res razveselilo, ker sem pričakovala ure in ure dela... končala sva manj kot v eni uri. Bila sem res vesela oz. še vedno sem. Še vedno ne morem verjeti, da ni več kartonov v kleti. Psihično sem se pripravila na ure in ure dela, pol je vse bilo zelo hitro opravljeno. Sicer, trajalo bi dosti dlje, če bi sama delala. To bi bila šele veselica... celo uro bi hodila okoli nametanih kartonov kot mačka okoli vroče kaše in upala na idejo... kako se lotiti svega skupaj.

Tukaj vsi zehajo. Glih je sodelavec prišel v pisarno in je glasno zazehal. Ponedeljek je vedno dan ko ljudje prihajajo k sebi od vikenda. Smo v nekem ritmu, ki je različen od ritma za vikend, ponedeljek pa je meja. Že jutranja Praksa je bila bolj lena. Mišice v mečih sem imela trde, kot da je za mano telesno naporen dan. Komaj sem odmeditirala pol ure... spalo se mi je.

Opravljam majhna dela, izogibam se začeti tisto, kaj ima najvišjo prioriteto. Lena sem in to priznam, čeprav mi iskrenost nič ne pomaga... delo se ne bo samo naredilo. Rabila bi magično paličko.
Equilibrium... not yet (vsaj ne danes).

nič

Na tem svetu nič več ni,
nič ne obstaja.
Obstaja samo bolečina.
Nastavljam vrat,
naj pije kdo je žejen.
To je moje darilo.

Nora sem v besedah,
nora sem v dejanjih.
Kriva sem, ker obstajam.
Skrijte vse pred menoj,
ne zaupajte mi.
Moj ljubi vidi zlo v meni.

sporočilo

Danes sem dobila sporočilo: Vaše geslo za prijavo v sistem bo poteklo v -104 dneh.

nenehno boli

Ali je kdo izračunal ali nastavil enačbo za izračun koliko lahko človek prenese trpljenja in bolečine?! Kako močan moraš biti, da preneseš bolečino, ki ti jo zadaja nekdo zelo blizu?! Lahko sem poskusni zajec. :))))))))))
Equilibrium... not yet (danes se mi gladko j... za equilibrium)

včasih

Včasih pomislim, če bi imela sina bi rada da je ... Včasih me stisne, ker ne bom doživela od ljubljene osebe, da mi pove, da želi otroka z menoj. Pač, življenje je takšno kot je in si ni treba delati utvar. Ampak, včasih me stisne in se sprašujem, kam je šlo moje življenje.
Vse je tako kot mora biti, kot je. Veliko stvari ne bom doživela in najbrž je najbolje tako. Življenje je samo to, kar je in nič več.

sladoled

Res lepo dene, če kupiš škatlo sladoleda in jo razdeliš med kolege... še lepše je ko se tega še kdo drug spomni.
Pridružila se bom odkrivanju človeških zmogljivosti... koliko sladoledov lahko pojem brez, da bi šla bruhat. Črevesne peristatike pa se ne bom branila.
Equilibrium... not yet... not yet... not yet.

nadležno

Nadležne so pič..., ki govorijo v pomanjševalnicah. Odvratni so tipi, ki padajo na take. Fuj, bruham.

dobro jutro

Zanimivo je kako ene ljudi zanimajo besede, na dejanja ne dajo veliko. Meni in meni podobnim pa so dejanja najbolj važna, besede sicer imajo svojo težo, ampak dejanja pretehtajo.
Tudi je zanimivo kako eni ljudje nenehno igrajo vlogo žrtev. Niti malo nimajo samokritike, ampak so za vse drugi krivi. To me spominja na najstnike. Kakorkoli, ni moja stvar, da se obadam z glupostjo drugih in tudi takrat ko me poskušajo na vso silo stlačit v neke njihove vzorce. Eni so res bogi.
Equilibrium, not yet but very close.

My name is not Veronika.

kako odvrniti pozornost od bolečine

Nekaj za mojo ranjeno dušo... življenje je lepše ko me osvajajo moški. Zabavno je čutiti seksualno energijo, ki se je zbudila zaradi mene. Če koga moti, potem naj se obada z lastnim ljubosumjem. Ha, ha, ha.
Equilibrium... not yet. Ma kdo ga rabi!

Posvečeno fifici S.

Pesem posvečam vsem karmizmatičnim ženskam, ki svoje prijatelje tako rade imajo, da jih ne pustijo pri miru tudi takrat ko so ti v zvezi in nenehno vzdržujejo vezi s pošiljanjem sms-ov tudi ob nedeljah ko točno vedo, da so s partnericami. Ki so tako nebogljive, da tipi skačejo na vsak mig in jim nudijo pomoč bolj kot svojim partnericam. Ki najdejo take loleke, katerim se zdi lepo, da ljubljeni osebi skačejo po želodcu s svojimi prijateljicami oz. se jim zdi frajersko, da partnerica mora vse pogoltniti, oni pa sebi naredijo življenje lepše, ker jih prijateljica gleda kot tele v pisana vrata in jih hvali za vsako glupost, katero naredijo. Takšne ženske res vedo kako z moškimi. Ali morda se motim in to ni moški... morda je pes, ki rabi lastnika?! Definitivno pa je nekdo, ki nima mojega spoštovanja.

ko pomislim na te, ona je tu
ko se zbudim, ona je tu
ko nisva skupaj, si z njo

v mislih jo sovražim
v mislih jo trpinčim
v mislih jo ubijam

med nama je, nesramna in zapeljiva
je vse, kar jaz nisem ali ne znam biti
njej daješ sebe, njo braniš

moja notranjost se trga
želim, da umre.

krik

Kričim tvoje ime,
te vabim z odprtimi rokami...
pridi v moj objem.

Bolj kričim,
bolj te odganjam.
Ne terjaj me, da se obrnem.

majhno, ampak veliko

Nekdo od zgoraj skrbi za mojo dušo. Vedno ko me okoliščine žalostijo pride nekaj malega, kar mi da energijo za naprej.
V zgodnjih jutranjih urah me je presenetil zvok mobilnega... nokia v vsej svoji prepoznavnosti je zakričala "Sporočilo". Pred menoj se je odprla zelo lepa slikica sončnega vzhoda. Kako je lepo, kadar nekdo misli na mene. Slikica je s tem še lepša, moja duša pa pobožana. Lepo je dajati, ampak je lepo tudi sprejemati. Ujela sem sončni vzhod z okna in vrnila gesto. Živim za male stvari, ki mi dajo vedeti, da obstajam.
Equilibrium... not yet, ampak kmalu.

love

Ljubiti in biti ljubljen. Kako lepo je ko lahko zajameš zrak in občutiš ljubezen in hrepenenje do ljubljenega kljub kaosu, ki je okoli. Metuljčki v trebuhu in trepetanje samo ko pomislim na nj. Dajati je enako kot jemati... ma kako tega nisem vedela prej?!

ne vem zakaj se mi to mota po glavi

Traume iz otroštva so huda zadeva. Nastane veliko obrambnih mehanizmov, tako da je včasih potrebno dosti več časa, da se oseba najde, čeprav že dolgo je od tega kako je bila nadlegovana. Sloji zaščite, maske in vse ostalo so veliko breme. Vse to lahko razumem, ampak vseeno ni opravičila. Kolega mi je rekel in se s tem strinjam, da če je oseba nad štirideset, potem ni nobene stvari, ki bi lahko opravičila idiotsko obnašanje.
Hm, vse skupaj pusti en grenak priokus. Kako ravnati, delovati in podobno in pri tem se ne pustiti, da se nekdo izživlja?! Kako pokazati ranljivost brez nevarnosti, da te še bolj potlačijo? Poznam eno osebo pred katero se ne smem jokati ali pokazati ranljivost. Če se jočem je reakcija takšna, da me še bolj zatira in gazi, namesto da ravna tako kot vsako humano bitje in poda roko tistemu, ki je v stiski. Čeprav to počne nevede, vseeno ni opravičila.
Poznam še eno pisano osebo, katera namerno ali ne, izkorišča ljudsko slabost. Uživa, da nekoga tlači, da ljudje ne vedo kaj si misli, da je nekaj posebnega. Takšnega kretena je boleče gledati kako trpinči druge in pri tem misli, da je nekaj posebnega... na drugi strani pa kot pes laufa za tistimi, ki ga občudujejo oz. so se postavili nad njim in mu dajejo koščke. Bogi revež, celotno življenje se trudi, da dobi kanček pomembnosti. S takimi je lahko manipulirati in ponavadi se najde še bolj nizkotna oseba, katera to zna izkoristiti.
Učim se gledati dejanja, ne pa slepo verjeti v ideal, katerega sem si sama ustvarila. Res je težko, posebej ko boli ostati umirjen in ravnati umirjeno... gluposti drugega niso moje.
Equilibrium?... not yet.

slab poskus rime

evforično srečna
trepetam od presežka,
bežim od misli,
da nič večno ni.

logika peša,
razuma ni,
samo zavedanje,
da obvladam ne.

drvim naprej,
rušim vse,
vse dokler
evforična sreča je.

pricufukniti

SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika) je vrnil nič zadetkov za besedo pricufukniti. Google je tudi ponudil nič zadetkov, nekaj malega za različico pricufuknil. Kaj naj sklepam iz tega?!... Celo naj bi obstajala razlika med besedo pricufukniti in prištuliti. Pricufukniti se lahko pojasni kot elegantna različica besede prištuliti. Prištuliti je po SSKJ nekaj v stilu nepovabljen priti in je vedno v povezavi z neko koristjo. Kaj pa prisliniti?! Ali je sploh razlika med prištuliti, prisliniti oz. ali je prisliniti sinonim besedi pricufukniti?! Še malo pa se mi bo vrtelo od možnosti.
Sedaj pa sledi težja naloga in to je zapomniti si besedo in jo spraviti v življenje. Poskusila jo bom vključiti v službene maile... npr.: pricufuknila bi se vaši projektni skupini ali pricufuknila bi svoje skromno mnenje o zadevi... Ne bo enostavno, posebej ker nisem na čistem glede pomena in uporabe. Če bo kakšna reakcija, potem bom vedela ali sem res mimo z uporabo ali ne. Na napakah se uči, vsaj tako pravijo oz. se tolažijo tisti, katerim nič ne gre. Bom videla.
Equilibrium?! Morda imam napačno mnenje o skrajnji točki ravnotežja... ker se mi zdi, da pricufukniti ne sodi tja, tako da ... not yet, definitivno.

Hafis, Zapleši z menoj

Kolega mi je vrnil knjigo poezije Hafisa oz. Šems ed-Din Muhameda. Vedno me prevzame, čeprav samo pokukam v knjigo. Odprla sem knjigo in en sam pogled na pesem me izpolni z zadovoljstvom.

Virus sreče

Včeraj zvečer, ko sem zunaj
prepeval pod zvezdami, sem ujel virus sreče.
Neverjetno je nalezljiv -
zato me poljubi.

Odprem še enkrat in je tukaj pesem

Nenavaden čudež

O, čudovita bitja,
kakšen nenavaden čudež je to,
da se tako pogosto
ne smehljate?

okoli mene je pisano

Rada bi bila opazovalec ljudi brez, da bi imela opravka z njimi. Ljudske gluposti so me vedno zabavale, edino sem se naučila čez čas, da to niso moje gluposti. Naj je glupson to, kar je... ni treba na vse možne načine nekoga spreminjati, rajše se zabavam z opazovanjem. Kdo sem jaz, da spreminjam nekoga, čeprav bil konkretno glup.
Zabavno je gledati psa v človeški obliki ali sužnja. Vse bi dali, da jih nekdo poboža ali gleda v njih tako kot so oni navajeni gledati ljudi. Z njimi je lahko manipulirati in vedno se najde shit oseba, ki manipulira z revčki. Enako je z osebami, ki so imeli traume v otroštvu... nenehna želja, da se jim da pozornost. Navajeni jemati, dali ne bi ničesar.
Zanimivo je kako je lahko velika razlika med inteligenco, ki prinese uspešno reševanje ugank oz. IQ testov in notranjo inteligenco. Za opazovanje notranje inteligence je bitno opazovati dejanja. Takšna oseba bo opazila neke lastnosti pri drugi osebi, pri sebi se pa sploh ne bo niti spraševala ali slučajno ima to lastnost. Takšna oseba nima samokritike, za vse so krivi drugi... obnaša pa se kot žrtev. Pri besedah običajno imajo visoka moralna načela, pri dejanjih pa glih obratno. Rajše npr. jamrajo in krivijo druge kot pa da bi nekaj naredili... takrat pa ne bi bilo jamranja. Žalostno je gledati osebe, ki uživajo, da druge prikrajšajo. Radi imajo moč, vladanje nad drugimi, občutek višje vrednosti. Takšni osebi ni treba pokazati ranljivost, ker se takoj prelevijo v svojega vzornika oz. tistega, ki jih je takšne naredil. Zdi se mi, da notranja inteligenca in IQ sploh nista povezani, vsaj tako sklepam na osnovi posmatranega vzorca iz moje okolice.
Zadnjič sem se pogovarjala z osebo, ki se ima za tolerantno, miroljubno, duhovno razvito osebo. Ta oseba je moškega spola in velikokrat se pogovarja o nepravičnostih tega sveta, kar se tiče žensk. Če pa nekaj debatira z žensko osebo, potem veselo uporablja argument v smislu, da je sogovornica ženska in ni načina, da ona nekaj razloži moškemu. Zanimivo je biti duhoven in razvit samo ko ti odgovarja. Temu bi rekla praktična duhovnost.
Zdi se mi, da vseeno je neko ujemanja ljudi na tem svetu. Za vsakega se najde njegov par ali protiutež... Samo pogledam malo boljše in vidim, da tisti, ki mene izkoriščajo vedno imajo nekoga močnejšega za katerim tekajo na komando. Za nič mi ni treba skrbeti, vsak dobi kaj si zasluži... to pa osvobaja. Svet je preprosto lep. Še lepši je, če ljubiš ali si ljubljen.
Equilibrium... not yet.

slabo mi je

Želodec mi se obrača... Internet je poln idiotov, katere so starši v otroštvu brcali in sedaj so komaj prišli na svoj račun, da lahko nekoga drugega brcajo, ali da izražajo svojo potrebo, da nekomu nekaj serjejo. Ali svet potrebuje guruje?! Predpostavljam, da je ta potreba v sorazmerju s porastom ovceljudi. Ovceljudi so posebna vrsta ljudi, ki je v porastu zaradi naravne selekcije današnje družbe. Čim več vodljivih idiotov, ki čakajo, da jih nekdo usmerja oz. jim da vsaj malo pozornosti, katere niso bili nikoli deležni. Več ovceljudi - več gurujev, šamanov, vidcev in na splošno shitmakerov. Ljubi bog, pomagaj nam... ali pa vsaj meni, da je moj pogled usmerjen drugam, ne pa direktno v drek.

ponedeljek

Ne vem kaj mi je... spet sem prišla pravočasno v službo. Ob petih sem se vstala in šla domov od ljubija. Moj stil življenja ni za ljudi, vsaj ne za tiste, ki se imajo radi. Počila bom po sredini.
Po Praksi sem se oprhala in uredila za med ljudi. Zraven sem vzela vse časopise, katere sodoku in križanke nisem utegnila rešiti... dober uvod v delovni teden.
Dnevi za mano so bili srečni dnevi. Vse je v redu, dokler ne razmišljam o zadevah, katere so bodo kmalu morale razrešiti. Puščam, da vse gre svojim tokom, čeprav to puščanje je enako kot držanje za neko zadevo. Ni fora v nedelu, ampak v pravi odločitvi. Sem se že odločila, moja notranjost ve kaj si želi in koga ljubi.
V soboto sva z ljubijem bila v restavraciji z indijsko hrano. Z ljubijem lahko iz prve roke rečeva ali je podobno indijski kuhinji ali ne... Ne, nisva bila zadovoljna. Kot vedna sva tudi preveč naročila, tako da sem prvič v življenju vzela nekaj za zraven. Nan sem jedla še naslednji dan, čeprav je dišal po postani palačinki. Škoda, da v hladilniku ni bilo kakšne tekoče čokolade ali marmelada.
Najboljše se mi je zdela pojasnitev besede namaste, kar je namreč naziv restavracije. Napisali so, da namaste v prevodu pomeni indijski pozdrav. Vsaka čast za pojasnitev. Potemtakem je lahko prevod besede namaste npr.: odj... v primeru, da se tako počastijo Indijci pri srečanju. Vse je možno, posebej danes v našem pisanem svetu.
Če sem že pri čaščenju, me je na vse zgodaj en tip, kar lepo počastil s svojim pogledom teleta. V teh dnevih mučenja mi primitivna zadeva zelo lepo poboža duh in telo. Hvala nebesom za vse primitivneže, brez njih ne bi vedela, da obstajam. Na drugi strani se moram opravičiti vsem primitivnežem, da jih tako imenujem... upam, da bodo dojeli lepoto v pretiravanju, tako kot sem jaz ujela lepoto v namenu.
Nič ni tako kot se zdi... absolutno nič. Primer so vedno nasmejani, optimistični ljudje. Ponavadi se za tem skriva preračunljivost, skoraj vedno narejenost in laž. Enako kot z obarvanostjo. Vidna je tista barva, katera ni absorbirana.
Ej, pa niti štiri ure nisem v službi, meni se že blede od dolgčasa. Vse je tako brezveze, da mi ne preostane nič drugega, kot pa da službo vzamem takšno kot je. Nobenih utvar in pričakovanj. Služba je sranje, ki mi omogoča, da plačam stroške. Kruta realnost in padec na tla, vsaj kar se tiče upanja, da delo izpolnjuje.
Equilibrium?!... na lunin dan... not yet.

dež

Obožujem dež, posebej ko ga vsi sovražijo.

zgodnja

Po dolgem času sem prišla v službo eno uro prej kot ponavadi. Ne morem verjeti sama sebi, da se je to zgodilo. Včeraj in predvčerajšnjim sem imela dopust. Včeraj je bilo neplanirano, ker enostavno nisem mogla zbrati dovolj moči, da opravim jutranjo Prakso ob petih zjutraj in grem tako nenaspana v službo. Poklicala sem in si uredila še en dan dopusta. Končno sem se naspala.
Včeraj sva z ljubijem bila na koncertu Magnifica. Veliko playbacka, komadi podobni, malo je zmanjkalo glasu Magnificu... kakorkoli, ni bilo glih tako slabo, vseeno sem na nek način uživala. Odličen je bil ko je oponašal Kreslina. Tip ima smisel za humor. Smejala sem se tekstom in se spraševala ma kako mu je to padlo na pamet. Pač Magnifico.
Včeraj je bil lep dan, pa ne mislim na vremenske razmere. Enostavno, dan je bil lep. Tukaj nič več ni za dodati. Današnji se je tudi začel lepo. Srečna sem, čeprav se bojim to napisati oz. priznati... praznoverje, ni drugega opravičila.
Equilibrium?!... not yet z nasmeškom.

mir v nemiru

Ni večje radosti kot naredit nekaj za ljubljeno osebo... vsaj takšnim kot sem jaz to prinaša radost. Mir prinaša dojemanje, da bilo kam se obrneš lahko ubereš sadove.
Malo sem konfuzna danes. Zjutraj sem šla domov ob petih, začela z jutranjo Prakso in kmalu šla v posteljo. Poklicala sem v službo za dopust in se obrnila v postelji na drugo stran. Spanje brez sanj, samo da se naspim. Naporno življenje živim in vem, da moram nekaj urediti... tako ne bo šlo naprej, ker bom zbolela. Samo zavedanje, da bom nekaj naredila me dela umirjeno. Vem kaj si želim, po čem moje srce hrepeni, ampak tudi če tega ne bo... bom imela mir. Bilo kam se obrnem so sadovi za ubrat. Ne morem se spomniti od kod mi ta rek... res je brezvezen, ampak se mi sedaj mota po glavi... po moji dišeči glavi... imam sveže oprane lasje.
Equilibrium... not yet... kmalu.

čakanje

Kdo čaka, vedno čaka. Čakanje iz raznoraznih razlogov, tudi takšnih, ki so "plemeniti" je brezveze. Tisti, katerega se čaka se navadi in mu je samoumevno, da ga čakajo, tisti ki čaka, pa trpi in ne ve kako, da se reši čakanja. Si ponavljam ne čakaj, ukrepaj pa kaj bo bo, drugi del mene pa še vedno čaka in upa. Kako dolgo bom zdržala, moja notranjost se razpada?! Vse skupaj je shit.
Equilibrium... not yet.

torkovo jutro

Danes je polna Luna... vsaj enkrat, da to ugotovim preko koledarja, ne pa iz svojega počutja. Torek je, teden se je komaj začel... s sodelavci smo bili na vse zgodaj zunaj na kavi. Vsem se že blede od delovne vneme, če verjamete.
Vreme je muhasto, kar mi je všeč. Rada imam deževna poletja, samo da ni ubijalske vročine. Dež, sonce, toča, sneg, strele... vse mi je všeč. Vse različice vremena so samo vreme in nič drugega, razen ko sami ljudje naredimo težavo iz neizpolnjenih pričakovanj...
Equilibrium?!... zaenkrat mi je vseeno ali je yet ali not yet.

glasilo podjetja

V službi na mizi me je čakalo interno glasilo podjetja v katerem sem zaposlena. Recesija je, varčujejo skoraj na wc papirju, službeno glasilo pa še vedno prihaja odeto v kakovosten papir. Čeprav je glasilo na Intranetu, vseeno prihaja v fizični obliki. Vsebina, bog pomagaj. Križanka ali sudoku bi me pritegnila, ampak tega noter ni. Pregled finančnih poročil, kdo se je zaposlil, kdo pa se je rešil, potopisni prispevek vodilnih, ki so rit namakali na Tenerifih. Sistemizacija in mazanje oči zaposlenim, brez da bi odprto napisali, da s sistemizacijo pride znižanje plač. Floskule o projektnem delu in pomembnosti timskega dela, napisano od strani osebe, ki pojma nima o projektnem delu. Obvezno je noter poročilo o športnih dosežkih zaposlenih. Za piko na i je članek zdravilca... ne daj bože, da me ta zdravi.
Recesija je in bi lahko uporabili manj kakovosten papir... da si lahko vsaj rit obrišem.
Equilibrium... not yet.

upanje

Požgala bom mostove za seboj,
osvobodila se bom vezi.
Prosta bom čakanja
in lažnih upov.
Pridi za menoj, objemi me.
Naj naju noben most ne loči.
Pridi za menoj, še je čas,
komaj ogenj prižigam.

rada bi

Rada bi pela s teboj,
ti si tako resen.
Rada bi plesala s teboj,
ti si tako strog.
Rada bi slišala tvoj smeh
pomagaj mi, ne upam si.

???

Umrla bom predno se zgodi.
Equilibrium... not yet.

vsaj nekaj se je uredilo

Uspelo mi je nastaviti... rabila sem višjo verzijo QuickTime-a. Jupi, dela... vsaj malo veselja v mojem življenju.
Equilibrium... not yet, upam pa lahko.

k vragu

Danes vse gre narobe. Kolega mi je prinesel lekcije za učenje programskega jezika in mi ne gre nastaviti, da bi lahko pogledala filmčke. Klical me je ljubi in mi povedal, da mu je itak vseeno ali sem registrirala domeno ali ne. Nič drugega mi ni preostalo, kot da povem, da vem, da mu je vseeno. Kog vraga sploh sprašuje, če mu je vseeno.... da mi to pove. Ne, krivico delam ljubijo, ampak sem danes občutljiva in me vse prizadene. Všeč mi je ko pokliče, čeprav včasih res buta. Naj je takšen kot je.
Rada bi, da me nekdo objame. Objemite me imaginarni bralci.
Equilibrium... not yet.

kako malo je potrebno

spustim dlan na tvoj obraz
dotik svile tvojih las
o bog ustavi čas
naj sreča nikoli ne mine

zadetost

Zjutraj sem se zbudila še vedno zadeta malo pred osmo uro. Ljubija sem zbudila in me je zapeljal domov, on pa v službo. Seveda, ni bilo časa za jutranjo Prakso. Naredila sem samo dve vaji, oprhala se in uredila za službo. Zamudila sem kot v starih časih vsakdanjega zamujanja.
Zdaj sem še vedno v nekem nenavadnem stanju. Rahlo zadeta, telo ni utrujeno, ampak na neki meji med utrujenostjo in adrenalinskim nabojem.
Spominjam se včerajšnjega čaganja. Ljubi je bil zmenjen z enim kolegom, tako da smo vsi trije končali v gostilni. Pili smo zelo dobro penino. Po dolgem času sem pokadila cigareto. Bila sem zadeta od vina in tobaka. Polna energije sem celo poskusila teči, ampak mi ni uspevalo, ker sem čutila svoje telo... zadetost. Ko je končno nehalo deževati smo bili pred gostilno. Zoran Predin je pel, meni se je plesalo. Bila sem dobre volje, čeprav žalostna, zaradi nje, ki je nenehno med mano in ljubijem. Zelo dobra prijateljica, ki nenehno vzdržuje vez in skrbi, da je prisotna. Moj ljubi pa tako skrbi, da me to ne prizadene, da na skrivaj vzdržuje vez, na skrivaj piše sms-e kot da sem tako glupa, da ne vem s kom se dopisuje. Skoči na vsaki mig s prstom, mene pa boli... boli me tudi to, da se vedno vse obrne kot da imam težave... za vse sem sama kriva. Morala bi biti zadovoljna s tem, da sem v haremu... ena izmed mnogih. Morda bi se morala nekaj naučiti in to je tista lekcija, katero sem prešpricala v življenju... kako moškim dajati nenehno občutek, da so moški... da se nenehno podrejam, da sem sladka, zapeljiva, nedosegljiva, čutna in vse ostalo, kar si želijo... vse kar boli pa požreti in skriti to, da me boli. Idealna ženska... se smehlja, ne teži oz. je tiho in skrbi samo za svojo korist. Revček, bogi, res, seveda... to so besede, katere potrebuje idealna ženska. Ne daj bože, da ima mnenje.
Hotela sem plesati s kolegom. Začela sva plesati in se nisem prepustila... bila sem dominantna, kar on ni prenesel. Nisem mogla pojasniti, da se ne znam prepustiti takoj, ampak se prepustim samo tistim, katerim zaupam. Namesto, da mi govori kakšna sem, kar sama vem, bi ta čas lahko plesala in se zabavala. Celo sem mu povedala, da ko začuti, da vodim naj me samo malo bolj prime in bo ok... Ni mi uspelo, rajše sta mi oba govorila kakšna sem, kot pa da bi me sprejela takšno kot sem. Spet sem kriva... priznam, kriva sem, da obstajam, da sem to, kar sem.
Spomnila sem se službene zabave na kateri sem plesala s sodelavci. Čeprav so samo sodelavci, me sprejemajo takšno kot sem. Vsi so dojeli, da rada vodim ko plešem in še sama sem povedala, da imam težavo pri plesu... ni jih motilo, zabavali smo se in lepo imeli brez, da bi kdo komu kaj očital. Na koncu so me tako sprostili, da sem zaupala in se prepustila. Kaj naj sklepam iz vsega tega, in da ni boleče?! Kdo me ima rad?!
Napila sem se, cigareta po dolgem času me je dodatno zadela. Uživala sem kljub vsemu. Sama sem in se tega zavedam, postaja mi vse vseeno. Morda je nekje na tem svetu oseba, ki bi me sprejela takšno kot sem, brez da bi me menjala. Oseba, ki bi imela postavljene prioritete v glavi. Oseba, ki bi hotela biti z menoj, ki bi me pogrešala, kadar me ni. Nekdo, ki bi se z menoj veselil vsemu kaj pride v življenju... Nekdo, ki bi se zavedal svoje moškosti, brez da bi rabil dokazovanja preko neumesnih opazk, preko potrebe, da se ženske motajo okoli njega, brez potrebe, da bi bil "junak"... nekdo, ki krizo srednjih let prebrodi dostojanstveno. Rabim iskrenost, ne pa prikrivanja. Moj ljubljeni ne bo užival v moji zmedenosti, ampak v tem, da se srečna. Moj ljubljeni bo tisti, ki bo vreden mojega spoštovanja.
Equilibrium?.. not yet, ampak sem vse bližje in bližje.

premalo spanja

Včeraj sem bila zunaj neplanirano. Res mi je prav prišla družba, sedenje in čvekanje. Nisem bila zadeta, ampak rahlo okajena... glih prav. Zabavno mi je bilo vse, neodvisno od dogajanj sem uživala v samem bivanju. Pač mi je bilo fajn. Na koncu sem peljala, prespala pri ljubiju in ob petih zjutraj peš domov. Dež me je dobil na vse zgodaj, ampak me ni motilo. Dež je dež in se nima smisla razburjati, od par kapljic noben ni umrl. Še vedno nenaspana in v nekem spremenjenem stanju mi je uspelo opraviti jutranjo Prakso. Celo sem prišla pravočasno v službo. Vse to je uvod v današnje stanje. V službi sem in opazujem mejo. Ali me bo utrujenost premagala ali ne?!
Equilibrium... not yet, čeprav sem najbolj blizu.

domena reši me

Cel dan razmišljam o imenu za domeno. Vse, kar mi pade na pamet je že zasedeno. Ne vem ali je sploh finta v imenu ali ne... sicer res je, da pravo ime ali logo veliko pomeni. Dejstvo pa je tudi to, da razmišljanja vnaprej kaj bo kaj prineslo in pomenilo je brezveze. Just do it si nenehno ponavljam. Vzela si bom še en dan časa za razmislek, pol bom itak uporabila to, kar je obstajalo kot ideja že na samem začetku. Dostikrat sem vrgla denar stran, če bo to še ena takšna zadeva... naj je. Božji plani so nedoumljivi in naj takšni ostanejo. Vsaj nekaj drugega se mi mota po glavi kot pa zadeva, ki me muči in pritiska na moje srce... o tem pa drugič ali najbrž nikoli. Lajno je treba ustaviti ali narediti nemočno. Upanje, da me bo pogledal so itak iluzija.
O Bog, pomagaj, da bolečina mine. Equilibrium?! Prosim te lepo... not yet.

noč je dolga, upira se jutru.
iz enega sveta grem v drugi
in tako v neskončnost.
vzorci se ponavljajo, prepoznam jih,
ampak rešiti se ne znam.
lajna igra celo noč
naj jo kdo ustavi,
utrujena sem od bedenja.

pesem

kolikokrat bom umrla še
zaradi vstajenja?!
kolikokrat bom rodila se,
da lahko umrem?!
vsakič prepustim se ti
v upanju, da je zadnjič.
dokončaj delo mojster
in pojej moje srce,
ko naslednjič rodim se
naj sem kamen.

nekaj o strahu

ko stojim v praznini
se bojim korak narediti,
otepam se iluzij.
a tako malo je potrebno,
da se stopim s teboj.

molitev ne pomaga,
želje so zaman
ko korajže zmanjka,
da se stopim s teboj
Najdražji.

štiri dni doma

V soboto popoldan sva z ljubijem imela nesrečo z avtom. Stala sem na cesti s smernikom za zavijanje v levo, zvok bremz in pok, verižno trčenje. Avto za mano se je pravočasno ustavil, tisti za njim pa ni uspel zaustaviti avta kljub bremzanju in je vseeno vdaril avto pred sabo, ta pa v moj avto. Avto je vozen, ampak ga bom morala dati popraviti, ker je odstopila maska na desni strani. Potniki v vmesnem avtu so bili pisani. Vozila je ženska, v šestem mesecu nosečnosti. Zraven je sedel moški, ki je takoj začel kričati, kleti in se na sploh razburjati. Takoj kmalu je padel v nezavest in je njegova voznica povedala, da je epileptični bolnik. Ona se je drla in paničarila zraven. Otrok na zadnjem sedežu je jokal in kričal za svojimi igračami. Ti trije so brezveze dvigali pritisk in se razburjali. Očitno je bilo, da nobenemu nič ni. Moški ni dobil epileptični napad. Prišla je policija in rešilec, tako da so se odpeljali vsi iz ta srednjega z rešilcem, mi umirjeni smo ostali čakati na prometnike. Povzorčitelj škode je bil umirjen, njegovi otroci v avtu nič niso kričali. Meni je bilo zabavno na koncu, ker sem prvič pihala (alko test). Dejansko pa je vse bilo ena sama izguba časa. Posebej sedaj ko kličem in ugotavljam kaj moram narediti za prijavo škode. Zanimivo je bilo opazovati različne ljudi in različne reakcije. Bolj mi je blizu svet umirjenih, tisti paničarji pa bodo imeli kaj za pripovedovat do konca življenja. Od muhe delajo slona in to tako vživljeno, da jim niti zameriti ne moreš. Kakšna drama. Ženska je nenehno omenjala svojo nosečnost, policist ji je rekel, da če je bila privezana je to zadosti za varnost... glede na počene avte, ki so kazali samo na materijalno škodo počenega lima in stekla, ne pa na ljudske žrtve in poškodbe.
Kakorkoli, prišla sva na pico z več kot urno zamudo. Pica je bila ok... testo iz indijske konoplje, zraven pa semena in olje iz iste rastline. Več sem pričakovala od pice iz indijske konoplje, ampak za spremembo je tudi to v redu. Drugače, celotno lenarjenje pred televizijo in privat kinom je bilo dokaj obarvano s spremembami stanj. Lenoba, nenehna bolečina v spodnjem delu hrbta ter zadetost na sploh so me spremljali te dneve. Uživala sem v družbi ljubija, v lenobnih dneh in počitku. Delalo me je nesrečno zavedanje, da je to samo trenutno... moje življenje je drugačno, obarvano s samoto in nenehnim zavedanjem, da se bom kmalu morala nekaj odločiti. Odločiti o poteku mojega življenja. Iz življenja vreči vse, kar ne pelje nikamor, vse iluzije in utvare. Vem, da bodo nastajale nove, ampak nenehna pozornost na realnost, na trenutek, je moja praksa, ki me bo spremljala do konca mojih dni. Ko sem bila majhna sem sklenila dogovor z Bogom... naj me nauči vse, kaj namerava, naj se mi vse zgodi, kaj se mi ima za zgoditi, ker je to moja zadnja inkarnacija na tem življenju. Ne morem reči, da slepo verjamem v inkarnacijo, verjama pa, da sem na tem svetu samo za to, da se nekaj naučim iz vsega, kar se mi dogaja.... zemlja je učni poligon, jaz pa je imam dovolj. Ne da se mi več, dovolj je bilo. Vsa ta genialnost in lepota, ki jo začutim ko opazujem ta svet... ni vredno. Rajše bi samo opazovala kot pa se ukvarjala z ljudskimi lastnostmi. Ne hvala, dovolj imam. O Bog, reši me.
Equilibrium... pa že sami vidite, da not yet.

something

Za ene je ura tri v soboto, kar pozen del dneva, za me ne pa je to še vedno jutro. Pozno sem prišla od ljubljenega, naredila sem Prakso, čeprav me boli v predelu leve rame. Če malo glavo premaknem bolj nazaj čutim bolečino. Izvajala sem Prakso bolj pazljivo, drugo mi ni preostalo. Oprhala sem se in spila jutranji oz. popoldanski sveži sok. Sedaj se bašem z mandlji. Preveč jem oreške. Dopadljivega okusa so in so dober vir energije, katere mi primanjkuje. Včeraj me je cel dan zeblo in se bila pokrita s koco. Lena in zasanjana. Nežne misli so me okupirale, bila sem razpoložena za cartanje. Cartanje, nežnost in na sploh erotika so bitne zadeve v mojem življenju. Ha, ha... najbrž nisem edina. Kakorkoli, to me edino zabava v življenju in daje nek smisel, vse drugo je živi dolgčas. Predpostavljam, da danes pišem tako, ker mi je prvi dan menstruacije. Vedno je tako, preveč raznežena in občutiljiva. Najbrž me je tudi za to cel dan zeblo. Kaj naj naredi ženska, če bi rada.... Equilibrium... not yet... niti približno.

dopuuuust

Petek je in ni treba v službo. Dopust imam, jupi. Ko bi vsak dan bil dopust.... ne bi cenila, tako da je brezveze o tem razmišljati. Jem ananas, sladek je in prija. Oprhana po jutranji Praksi, sveža in dišeča. Še malo pa se bom uredila do konca in šla k ljubiju. Včeraj sva preživela umirjen dan pred televizijo. Gledala sva filme, tv pa bolj malo. Bilo je mrzlo in ko sem bila pokrita s koco se mi je zdelo, da je en len zimski dan. Uživala sem vsak trenutek v miru in najbolj v bližini ljubljene osebe. Filmi niso bili bog ve kaj. Nič kaj posebnega, razen da so omogočili možganom počivat. Od filmske industrije itak ni pričakovat veliko. Zna se zgoditi, da posnemejo res dober film, ampak to je en na sto (moja prosta ocena). Zadnji odgledani film je SF Push, ki je bil razočaranje. Moram priznati, da je že dolgo od tega kako sem gledala dober SF film v klasičnem smislu... da se dogaja v vesolju, ipd. To res pogrešam.
Da ne črvam, zunaj izgleda obetavno sončno, se poslavljam in odhajam. Equilibrium... ma kdo to rabi... oz. not yet.

aleluja praznikom

Danes je praznik, dela prost dan. Niti se mi ne sanja, kateri praznik je... najbrž kakšen državni. Sram me bodi, da ne vem. Zjutraj sem prišla domov od mojega ljubija, naredila sem jutranjo prakso, umila lasje in se oprhala... čisto drugo kot pa vstajanje zjutraj malo po peti uri, hitenje, da vse opravim in ne zamudim v službo ob devetih. Zamujanje je postala navada. Sreča, da noben ne teži... itak vse naredim, kaj je potrebno, tako da noben ni oškodovan.
Jutri imam dopust, tako da je veselje še večje. Ne znam si predstavljati, da bom delala do konca 
delovnih dni tisto, kar me ne veseli... nekaj moram ukreniti v zvezi s tem. 
Upam, da bo čas prinesel svoje, ker z glavo skozi steno ne gre. 
Malo se mi mudi... rada bi bila čim več z ljubijem. 
Equilibrium?... vsaj danes... not yet.

Ljubiju

Ljubi, poglej me in prepoznaj me.
Equilibrium... not yet. Kdo si ga sploh želi?!

ustavila sem se, mirujem.
zvok avta v daljavi,
tiktakanje ure,
brnenje toka.
nič ni tako glasno kot
razbijanje mojega srca
ko pomislim nate.

rada imam neravnovesja

Na nek način verjamem, da celotna kreativnost, vsaj moja, izhaja iz neravnovesij. Nekje je nek gram, ki pretehta na eno stran, sproži nekaj in glej... rodi se pesem, risba, dejanje. Ravnovesje je moje hrepenenje. Ure in ure vadbe.... vzrok se je zgubil, ostala je samo praksa. Lepo je težiti k cilju, kakršen koli da je, ampak je še lepše uživati v potovanju.

pozabiva na ta svet,
ta svet ne obstaja.
tam, kjer sva midva
je samo dotik tvojih rok,
sladki vonj tvojega telesa,
okus tvoje kože.

pozabiva na ta svet,
ta svet ne obstaja.
odprem oči in pred menoj
si ti, zaprem oči in
pred menoj si ti.

pozabiva na ta svet,
ta svet ne obstaja.
tam, kjer sva midva
se sliši pesem tvojega diha,
utrip tvojega srca,
tam je toplina tvoje duše.

spletnik, nekaj o tem

Nekaj perverznega je v pisanju dnevnika javno. Kot meni je vseeno če kdo bere, čeprav dejansko mi ni vseeno. Podobno kot naličeno, urejeno dekle... češ zaradi sebe, na skrivaj pa opazuje, če je kdo opazi. Uf, s tem sem se ukvarjala ko sem bila stara štirinajst let. Se opravičujem, lažem. Takrat sem se igrala na dvorišču, nisem se ličila, samo pomisel na to, da bi me kdo opazil je povzročila zardelost mojih lic, ... zvečer sem šla na sprehode in se imela za odraslo. Zelo hitro sem dojela, da me nihče ne opazuje, da to ni moja pot. Spogledljivost ni moja močnejša stran. Ni stvar v tem, da me nihče ne opazuje, stvar je v tem, da tega ne vidim ali pa nočem videti. Kakorkoli, na koncu sem dojela, da je tako boljše. Moj ego je itak visok, vsaj nekaj kar ne dela njemu v prid. Ljubi bog, pomagaj mi, da se neham ukvarjati sama sabo.
Morda je boljše, da se vrnem perverziji pisanja bloga ali spletnika.. ali morda na splošno perverzijam. Perverzno je pojesti kilo breskev za zajtrk in to kilico zaliti z vodo. Dober način, da večino delovnega časa porabim za nekaj koristnega... na stranišču. Perverzno je pisati blog in si lagati, da je vseeno, če kdo bere. Perverzno je uporabljati besedo perverzno tam, kjer ji ni mesto. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je perverzija dejanje, doživljanje, ki je nasprotno naravnim zakonom, družbenim normam, zlasti na področju spolnosti. Perverznost pa je lastnost, značilnost perverznega. Ponavadi to besedo povezujemo samo s spolnostjo. Zdaj sem pa tam... pri spolnosti. Nekaj je v ozračju, Luna v konstelaciji z ne vem čem, moj PMS je dovolj daleč ali pa blizu, delo mi ne diši (nič novega), sama v pisarni.. ideal za domišljijo. In naj kdo trdi, da so blogi nekoristna zadeva. Pri meni to ne drži. Dragi moji imaginarni bralci, odhajam v svet domišljije... vsaj do prvega telefonskega klica.
Equilibrium?... not yet... danes z nasmeškom.

pesem

opazuj čustva, misli, dih.
bodi to ta trenutek in zbledela bo
bolečina, tako kot vse zbledi.
opazuj sebe, koncentriraj se.
o angeli, objemite me s svojimi krili!
moja duhovna praksa ni tako močna.

torkovo jutro

Vreme je res depresivno. Vsaj ni ponedeljek, kakšna tolažba. Ponedeljke res težko prenašam. Ne vem ali je to vpliv Lune ali ne, čeprav pri meni je vedno vpliv Lune, tako da o tem sploh ne bi. Včeraj je bil res težek dan. V službi sem bila sama v pisarni, sodelavca sta na dopustu in skoraj se mi je zmešalo od dolgočasja. Lenoba me grabi oz. zapoznela spomladanska utrujenost in vsak trenutek samote se je zdel večnost. Doma sem se zavedla osamljenosti. Sama doma, sama v univerzumu. Moja ljubezen noče živeti z menoj in vsako zavedanje tega boli. Ali me res ljubi ali mu samo krajšam čas?! Ponavadi se trudim ne spraševati se. Prakticiram življenje v trenutku in prepuščanje. Učim se in vadim, učim se in vadim. Ko boli se prepustim bolečini. Ni slabšega kot pretvarjanje, da je vse ok. Samo ko pogledam ta lažni svet okoli sebe... lažni smehljaji, prijaznost na višku... me zagrabi, da zakričim. Ljudje, ne tlačite sebe, to je laž, laž proti sebe! Če ste žalostni, bodite žalostni, če ste veseli, radujte se. Itak je vse minljivo, zakaj ne bi uživali v vseh različicah življenja?!
Ah, lahko je govoriti, ko boli je pa težko. Misli vandrajo in nič ne pomagajo, naslajajo se bolečine. Osluškujem telo kako se odziva, kje boli, kje pritiska. Solze tečejo, kričim. Zavedam se, da bo tudi to minilo tako kot vse mine.
Trenutki ravnotežja so neprecenljivi. Equilibrium?... not yet.

nekaj

umrla bom v slasti tvojih dotikov
dva sva ali sva samo eno
izgubljam se v trepetanju,
ne izpusti me
stopila bi se s teboj, umrla bi za te
zaupaj mi svojo željo, ljubljeni