ne vem zakaj se mi to mota po glavi

Traume iz otroštva so huda zadeva. Nastane veliko obrambnih mehanizmov, tako da je včasih potrebno dosti več časa, da se oseba najde, čeprav že dolgo je od tega kako je bila nadlegovana. Sloji zaščite, maske in vse ostalo so veliko breme. Vse to lahko razumem, ampak vseeno ni opravičila. Kolega mi je rekel in se s tem strinjam, da če je oseba nad štirideset, potem ni nobene stvari, ki bi lahko opravičila idiotsko obnašanje.
Hm, vse skupaj pusti en grenak priokus. Kako ravnati, delovati in podobno in pri tem se ne pustiti, da se nekdo izživlja?! Kako pokazati ranljivost brez nevarnosti, da te še bolj potlačijo? Poznam eno osebo pred katero se ne smem jokati ali pokazati ranljivost. Če se jočem je reakcija takšna, da me še bolj zatira in gazi, namesto da ravna tako kot vsako humano bitje in poda roko tistemu, ki je v stiski. Čeprav to počne nevede, vseeno ni opravičila.
Poznam še eno pisano osebo, katera namerno ali ne, izkorišča ljudsko slabost. Uživa, da nekoga tlači, da ljudje ne vedo kaj si misli, da je nekaj posebnega. Takšnega kretena je boleče gledati kako trpinči druge in pri tem misli, da je nekaj posebnega... na drugi strani pa kot pes laufa za tistimi, ki ga občudujejo oz. so se postavili nad njim in mu dajejo koščke. Bogi revež, celotno življenje se trudi, da dobi kanček pomembnosti. S takimi je lahko manipulirati in ponavadi se najde še bolj nizkotna oseba, katera to zna izkoristiti.
Učim se gledati dejanja, ne pa slepo verjeti v ideal, katerega sem si sama ustvarila. Res je težko, posebej ko boli ostati umirjen in ravnati umirjeno... gluposti drugega niso moje.
Equilibrium?... not yet.