ponedeljek

Še vedno čutim posledice ponočevanja iz sobote na nedeljo, čeprav sem skoraj celo nedeljo prespala. V službi sem malo manj kot dve uri in sploh mi ni jasno kako bom zdržala vseh osem. Malica v želodcu bo naredila svoje, tako da čez deset minut pričakujem spalno krizo. Oči me dobesedno bolijo in si lahko pomagam samo tako, da jih zaprem. Tega pa ne morem početi v službi. Sicer bi lahko rekla, da meditiram na temo reševanja tega in tega problema... to bi bila čista laž.
Ponedeljek je in mi že manjka vikend. Neprespana noč je naredila svoje in me čisto premaknila iz ritma. Če bi vsaj ponočevanje bilo zaradi fešte... potem bi bilo opravičljivo. Ha, ha.
V soboto sva z ljubijem pospravila klet. Ni vse narejeno, ampak je opravljena velika večina dela. To me je res razveselilo, ker sem pričakovala ure in ure dela... končala sva manj kot v eni uri. Bila sem res vesela oz. še vedno sem. Še vedno ne morem verjeti, da ni več kartonov v kleti. Psihično sem se pripravila na ure in ure dela, pol je vse bilo zelo hitro opravljeno. Sicer, trajalo bi dosti dlje, če bi sama delala. To bi bila šele veselica... celo uro bi hodila okoli nametanih kartonov kot mačka okoli vroče kaše in upala na idejo... kako se lotiti svega skupaj.

Tukaj vsi zehajo. Glih je sodelavec prišel v pisarno in je glasno zazehal. Ponedeljek je vedno dan ko ljudje prihajajo k sebi od vikenda. Smo v nekem ritmu, ki je različen od ritma za vikend, ponedeljek pa je meja. Že jutranja Praksa je bila bolj lena. Mišice v mečih sem imela trde, kot da je za mano telesno naporen dan. Komaj sem odmeditirala pol ure... spalo se mi je.

Opravljam majhna dela, izogibam se začeti tisto, kaj ima najvišjo prioriteto. Lena sem in to priznam, čeprav mi iskrenost nič ne pomaga... delo se ne bo samo naredilo. Rabila bi magično paličko.
Equilibrium... not yet (vsaj ne danes).