hudobna do sebe

Danes sem dobila kompliment, da sem hudobna do sebe...
Danes je dan obdarovanj in to so eni resno vzeli. Namreč, pridem v službo in vseeno ali je predbožični dan ali ne me čakajo nerešljivi SF, katere je treba rešiti. V polni frki kako in kaj, ko se samo pričakuje, da narediš noben pa noče s prostom mrdniti vrata od pisarne odpreta tajnica in direktor. Prideta v pisarno nasmejana, rdečih lic in rok polnih dežnikov, katere naj bi dobili za novoletno oz. božično darilo. Brez razmišljanja sem rekla, da ne rabim in naj podarijo nekomu, ki dežnik potrebuje. To je bilo preveč, ker kako to, da nekdo nekaj noče, če pa je zastojn?! Ko se nisem pustila prepričati je dragi direktor komentiral, da sem hudobna do sebe.
Torej, če odklonite nekaj, kar ne rabite ste hudobni do sebe. Če ne želite biti hudobni do sebe, potem grabite vse kaj rabite in ne rabite, ker je to normalno za današnji čas. Bog nam pomagaj.
Equilibirum not yet

s šusom čez ležečega caja

Ste kdaj prevozili ležečega policaja s 50 km/h? Pravi užitek. Norec od voznika, katerega drugače obožujem, mi je pripravil presenečenje. Najprej se mi je zdelo, da se heca, pol pa sem se zavedla, da bo res prevozil ležečega lenuha. Nič ni zabremzal, ampak v polnem šusu čez. Avto je poskočil kot v ameriških filmih, jaz pa sem zakričala od veselja. Užitek od norije.
Equilibirum not yet

vojna za smeh ali pa ho ho ha ha

V petek zvečer sem bila na zabavi pozitivk. Najbolj zanimiva zadeva je vojna med smejalno konkurenco. "Ona je meni to naredila in zato ne bom sodelovala"... nekaj v tem stilu je razložila "guru" . Nič hudega, velikokrat smo prizadeti in uželjeni, običajna zadeva navadnih smrtnikov.
Ta vojna ni samo med dvema ognjema oz. med "guruji" smejalne joge, to je vojna, kjer sledbeniki guruja tudi bojkotirajo konkurenco. Guru in "otkačenci" smejalne joge so se mulili v drugem prostoru, dokler smo ostali poskušali sodelovati in dajati podporo osebi, ki je vodila "smeh".
Pod "pozitivnim" se dan danes prodaja marsikaj. Škoda, da ti ljudje nimajo notranjega žara. Ko vprašam vaditelja joge smeha zakaj se to imenuje joga, naj mi pojasni... dobim odgovor, da to nima nobene zveze z jogo. Pol pa na kaj se navezuje?!
Edina "modrost", katero sem slišala je, da ta vaditeljica ni dober človek, ker v prejšnji službi so jo vsi sovražili in ona ni ok. "Če se ona tako obnaša, potem jaz tudi ne bom." ... Verjemite mi, same modrosti duhovno razvitih ljudi. Škoda, da je veliko takšnih, ki rabijo, da "guru" misli namesto njih.
Za vsakega je nekaj, tako da osebe brez lastnega dojemanja in mnenja, ki želijo, da jih drugi poslušajo oz. da so kot neki mistiki.... vabljeni v klub joge smeha. Tam se boste počutili pomembno.
Equilibrium not yet

za vsakega je nekdo

Dostikrat se spomnim ko je en znanec pravil, da je nekoč imel na vsakem prstu po dest punc. Ko jih je poklical so se odzivale na številke. Namreč, za vsako je imel številko.
Predpostavljam, da v tem ni bilo veliko resnice, bolj je šlo za neko kmečko hvaljenje. Kakorkoli, te punce so bile njegov "nivo", so bile za nj. Tako je z vsemi nami, družimo se in povezujemo s tistimi, ki so nam blizu.
Te vezi niso za vedno. Ko nekaj prerastemo ali se odaljimo, vezi zbledijo. Ni nič za izmenjat, se naučit ali karkoli delit. Vezi zginejo ali umrejo, tako kot vsaka zadeva na tem svetu.
Equilibrium not yet

pomoč ali teror

Veliko ljudi ima neko notranjo potrebno, da pomaga drugim. Ta potreba je njihova in nima neke zveze s pomočjo. Ljudje, ki potrebujejo pomoč so včasih dobesedno izkoriščeni s trani tistih, kateri imajo potrebo, da nekomu nekaj.
Pravi primer nesebičnosti, ko je pomoč tam, kjer je potrebna brez nobene samopotrebe in samoizpolnitve je bila Mati Tereza. Samo delovanje v skladu z božanskim brez vpletanja človeških potreb.
Ljudje smo pač takšni, da potrebujemo samopotrditev, potrebujemo, da smo neko in nekaj. Ta potreba je pri enih preveč izražena, da že z agresijo pomagajo. Veliko tega je za videti v raznoraznih humanitarnih akcijah ali npr.: pri zelenih. Agresivneži pod pritvezo humanitarnosti izražajo lastno naravo.
Opažam tudi, da so dobrodelne akcije del mode. Ni dovolj poslati vabilo za doniranje denarja in to prepustiti posamezniku oz. njegovi dobri volji... Trendi so, da se na posameznika vpliva na način, da je nekoga sram, če ne prispeva. Enostavno se na posameznika pritiska z raznoraznimi "kulturnimi" prijemi in tako pride do nadlegovanja tistega, ki naj bi prispeval. Bogi reveži so itak izkoriščani ali pa drugače gledano, reveži obstajajo, da peščica posameznih dobortnikov lahko razkazuje lastno dobroto.
Če človek rabi pomoč bo pomoč iskal. Če nekdo ne rabi pomoči in jo ne išče, potem vsaka pomoč takemu posamezniku ali skupini je dejansko lastno izkazovanje potreb po pomaganju.
Zanimivo je tudi to, da ponavadi ljudje, ki so bolani od tega, da nekomu pomagajo dejansko niso bili nikoli pobožani od strani staršev oz. celotno življenje iščejo nekoga, da jih opazi, in jim da občutek pomembnosti. Ideal za izkoriščanje. Ponavadi so takšni izkoriščeni od njim podobnih in obratno. Gliha skup štriha in to drži. Grozljivo je to, da je najti veliko takšnih pri "zdravilcih", pri ljudjeh, ki so samopoklicani, da pomagajo. Internet je njihovo kraljevstvo in tam vladajo. Bog nam pomagaj.
Equilibrium... not yet

novodbni džentlmeni

Vse je zasneženo, belo in idilično. Realnost današnje idile je, da sem morala kidati sneg z avta tudi ko sem šla na malico. Snežna grozljivka.
Ko sem kidala sneg z avta se je poleg ustavil avto z dvema moškima, ki sta me spraševala kje se nahaja ena stavba. Stavba je bila takoj zraven, tako da sta se zaparkirala za mojim avtom.
En je komentiral, da če bi prej prišla bi mi lahko pomagala, pač da sta novodobna džentlmena. Moj odgovor je bil, da novodobni džentlmeni se vedno spomnijo kaj bi lahko naredili, naredijo pa nič.
Equilibrium not yet

Princip

Po SSKJ-ju je en od pomenov besede princip: "Kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja; načelo". Po domače povedano je princip nekaj, česar se držimo in od tega ne odstopamo. Na prvi pogled je to zelo pohvalno, celo vredno spoštovanja.
Na drugi strani pa ljudje se spreminjamo in tudi lahko čez noč spremenimo mnenje. Postavlja se vprašanje kaj je spoštovanja vredno: spremeniti menje oz. delovati tako kot nam notranjost govori zavedajoč se, da se vse spreminja in je to normalen naravni ciklus ali se slepo držati tistega, kar smo nekoč rekli, samo za to, da smo principijelni?!
Opazila sem tudi, da se svojih principov držijo tisti, kateri iz raznoraznih razlogov (kompleksi, trma, jeza, sram, itn...) nekaj nočejo narediti ali poskusiti in potem se otepajo svojega principa. Princip uporabljajo, da se skrijejo in s principom zamažejo oči drugim. Princip kot izgovor.
Dragi moji navidezni bralci vedno poglejte globlje in boste opazili, da dejansko za načeli, principi ali karkoli stojijo ljudje, ki so strahopetni in niso vredni spoštovanja.
Equilibrium not yet

končno

Samo ko pomislim na nj mi je slabo.
Samo ko pomislim na nj me vse boli od hrepenenja. Živim.
Seveda, to ni enaka oseba :))
Equilibirum not yet.

Sranje

Ali ste opazili moji zvesti navidezni bralci, da se včasih držimo za slamico, drugače bi se zadušili? Držanje za slamico je vsaj nekaj, čeprav ne veliko. Kako nekaj povedati ne da bi bila konkretna? Ne gre mi, tako je očitno.
Vsaj opravičila bom naslov prispevka. :)
Equilibrium not yet... tako bo nekaj časa.

Nič kaj posebnega

Vikend je za mano in tudi deževno ponedeljkovo jutro. Čakam, da se mobitel sprazni do konca, gledam na uro in štejem minute do odhoda. Zgodaj sem začela, tako da je veliko štetja pred mano.
Počasi me grabi bolavost. Jutri ali po jutrišnjem bo kulminacija. Glede na okoliščine, ki me obkrožajo se mi to zdi nič kaj posebenega ali presenetljivega. Čakanje Godoa ni za mene.
Dolgočas, dolgčas in hrepenjenje po nedosegljivem. Tako je to. Vsaj sem se tako skulirala, da ne bruham.
Equilibrium not yet.

Letni razvojni pogovor

Trendi današnje družbe in s tem trendi poslovnega sveta grejo v smeri povdarjanja na formi, vsebina postaja manj pomembna. V podjetju, kjer sem zaposlena se posebej trudijo imeti zadeve urejene navzven. Namreč, smo družini prijazno podjetje, uvaja se sistematizacija dela zaradi odpravljanja nepravilnostih, ki so posledica neurejenega kadrovskega poslovanja, čeprav je dejanski vzork zmanjševanje plače in "čistka" nezaželenega kadra. Ocenjevanje je postalo trend, letni razvojni pogovori delavca z nadrejenim pa itak merilo delavca, čeprav ocenjevanje izvaja oseba, ki je psihično neuravnovešena. Ocenjevalca namreč noben ne preverja. Sam izdelek podjetja postaja stranska zadeva, prioriteta je na kriterijih, ocenjevanjih, presojah... kakorkoli to poimenujete.
Veliko se daje tudi na šolanju delavcev. Raznorazna interna šolanja, katera od npr.: 100 udeležencev izobrazi samo enega, ostali pa so na izobraževanju ker morajo, ker je to trend, ker se to pričakuje itn.
Ambalaža je postala bolj pomembna kot sama vsebina... smo v dobi, kjer vlada marketing in tega ne moremo zanikati.
Kako se nostiti s tem, kako delovati? Na to nimam univerzalnega odgovora in predpostavljam, da ne obstaja. Samo eno stvar bi povdarila in to je, da če se najdete v situaciji, da vas nekdo ocenjuje.... se zavedajte, da vas to ne definira, naj gre skozi vas brez, da bi vas se dotaknilo. Naj novodobne vodje imajo svoje veselje in svoj občutek, da so kaj koristnega naredili.
Equilibrium not yet (in ga ne bo kmalu)

Jesen z mojega balkona

Equilibrium not yet

Vaja varnostnikov

Danes sem prvič videla vajo varnostnikov. V polni bojni opremi, seveda s sončnimi očali na nosih so zbujali pozornost nas pridnih delavcev, ki smo komaj čakali, da se nekaj dogaja. Popolnoma so se vživeli v zaigrane akcije preprečevanja ropa.
Čisto slučajno imam fotoaparat zraven in seveda ne bi bila jaz, če ne bi šla vprašat ali jih lahko fotkam. Najmanjši od vseh, glavni med njimi mi je odgovoril, da se ne smejo niti snemat niti fotografirat. Namreč, niso se najavili, delajo vajo pod krinko. Resna zadeva, nimaš kaj.
Dvignem pogled in se zavem vseh kamer, ki so nastavljene, da snemajo celotno parkirišče pred firmo. Hm, zmeda v moji glavi.
Equilibrium not yet

Reakcija na ponedeljkovo teatralnost

Okrog poldneva ali celo kasneje sem nesla nekaj v avto in mimogrede sem dobila vprašanje od ene osebe iz sosednje firme kakšne težave imam glede na to, da sem zjutraj tako in tako prišla v službo. To osebo pa sloh ne poznam, samo jo videvam na hodnikih. Odvrnila sem, da nimam težav, ampak sem bila teatralna, da ljudem dam material za pogovor. Oseba poleg nje se je začela smejati, jaz pa sem šla.

Ponedeljkova teatralnost

Ponedeljek je, oblačno in gnjilo. Vsak ponedeljek je lahko takšen, če se zavem, da je treba v službo. Pripeljala sem se v službo, pozna kot ponavadi in spet nasedem na enako. Namreč, ob tej uri ni prostih mest na parkirišču. Itak zamujam, pa še vedno na novo upam, da bo morda kakšno prazno mesto. Seveda ni. In butec bi se nekaj naučil, ampak jaz sem izgubljen primer.
Pred vhodom je nekaj ljudi kadilo. Po energičnem kroženju sem se teatralno ustavila pred vhodom, vklopila vse štiri, šla iz avta z močnim treskom vrat. Štempljala sem prihod in se vsedla nazaj v avto, da lahko poiščem parkirno mesto. V meni ni bilo jeze, ampak nekaj je počilo in me ni skrbelo kaj si bo kdo mislil. V bistvu opažam, da mi to sploh ne predstavlja nič. Kaj si kdo misli o meni, kako me vidi, itn... to mi je zadnja skrb. Zaželela sem si biti teatralna in dati navadnim ljudem material za današnji dan. Naj imajo kaj za mleti, meni je vseeno, ponedeljek je.
Equilibrium not yet

potreba

Potrebujem te, da greš čez sebe.
Equilibrium... not yet

kje si

Hi, ja velja.... Ne dobim te po telefonu, nenehno nedosegljivo, tako da ti samo povem, da velja.... se strinjam. Ko boš lahko, pokliči, da se zmeniva do konca.

sanje

Sanje so nenavadna zadeva. V glavi se zmeša vse... strahovi, dvomi, vplivi, katere čutimo od okolice, od reklam, bežnih srečanj, filmov... vse kar je okoli nas... noter so tudi naša dojemanja, vizije prihodnosti. Skratka kaos nad kaosom, če poskušamo razumeti.
Včasih me sanje prestrašijo, včasih pa celo razjezijo. Najrajše imam, če se sanj ne spomnim. Naj svet sanj ostane tam, kjer je... v zbujenem stanju me samo zmedejo.
Sanjam ne pristopam analitično. Recimo metoda zapisovanja sanj in vadba, da si jih zapomnim. Ni to za mene. Pač takšna sem.
Danes sem jezna malo na sebe. Zbudila sem se jezna in celo sem si vzela pravico, da na osnovi sanj nekomu nekaj očitam. Sanjala sem veliko solato bedarij. Res sem zmešana, ampak kaj morem. Storjeno se ne da popraviti, da se uporabiti za naprej... da se nikoli ne ponovi. Potem storjeno ima svojo vrednost.
Equilibrium... not yet. Do tega je še veliko.

parfum

Uživam v parfumu, katerega sem si sama privoščila. Želela sem si, da mi pri izbiri pomaga ena oseba, ampak moje želje v zvezi z njim se nikoli ne uresničijo. Hm, pred čim si zatiskam oči?!
Nazaj na parfum... Težek je in pomalo eksotičen, kar mi je zelo všeč. Veselim se kot mali otrok, ki si je nekaj želel in to dobi. Pri otroku veselje ne traja dolgo, ampak ne bodimo preveč zahtevni in kritični. Zdaj mi je lepo in ta parfum na mene deluje tako kot sem si zaželela.
Equilibrium... not yet

hvalim se

Ena sodelavka je začela pisati oz. je napisala svojo prvo knjigo pravljic za otroke. Pravila mi je, da dejansko sodeluje v pisanju celotna družina, starejša hčerka pa bo ilustrirala. Celotni tekst je še surov, neobdelan, ampak.... zdaj pride moje hvalisanje... jaz bom prva, katera bo prebrala tekst.
Ne morem verjeti kakšno čast mi je izkazala. Počutim se high, s tem dejanjem me je osrečila in mi srce segrela. Pa še poklicala me je, da me vpraša ali se strinjam s tem, da mi pošlje.
... pa še vedno ne morem verjeti, da se to meni dogaja.
Uf, polna sebe sem...

kakšni ste

Ali ste sposobni videti razlike med npr.:
1. Jutri grem v kino.
2. Jutri grem v kino, lahko greš zraven.
3. Kaj praviš, če bi jutri šla v kino?
Kateri stavek vam je najbolj blizu oz. kako vprašate partnerja za nekaj?!
Preprosta zadeva, katera veliko pove.... Verjamite, da eni ljudje tega niso sposobni videti, kaj šele se zavedati kaj je v njih.
Zanimiv je ta svet... kako dolgo me bo zabaval se sprašujem...
Equilibrium... not yet

groza

Moram na dopust, ne vem pa kam. Naj bi šla na ŠriLanko, ampak tam je vroče in po dnevi in po noči ter deževno obdobje. Torej, tri tedne bo deževalo po meni, od vročine bom cela napihnjena, pa še naj bi šla s človekom s katerim ne morem nič početi, kar bi jaz počela na dopustu. Sicer niti brez dopusta ni nič boljše. :)
Meni pa se blede od potrebe po fucku in dopustu. Kaj naj počnem v Šri Lanki, padem v depresijo?! Groza me je vsega skupaj.
Equilibrium.. not yet

sama

Ko pozabim nase in se mi zazdi, da nisem sama, vedno dobim učno uro. Na dnu ni nobenega, da bi mi pomagal, sem sama in vedno bom sama. Ne morem mežati in samo sebe lagati. Nikogar ni. To mi je popolnoma jasno. Tisto kaj potrebujem me čaka drugje. Tukaj tega ni in nikoli ne bo. Realnost je kruta, nehala sem se slepiti.
Equilibrium... not yet

toplina

Obožujem objeme in toplino rok okoli mojega telesa.... duša se veseli.
Equilibrium... not yet, upanje pa je vse večje in večje

skrb za drugega ali pa...

Veliko dejanj, katere opravimo pod izgovorom, da je to za nekoga je dejansko samo naša projekcija, ki nima nobene zveze s to osebo za katero skrbimo. Bom bolj pojasnila....
Če nekdo nekaj reče in se tega trdno oklepamo, brez da bi človeku pustili možnost za spremembo... to ni skrb za drugega, ampak samo kazanje lastne narave. Posebej je zanimivo, če se sami v tem času premislimo, drugega pa držimo za besedo... Za tem se dejansko skriva nezmožnost opazovanja, primerjanja in pomanjkanje zdravorazumske logike. Če bi res skrbeli za drugega, potem bi upoštevali, da se je tudi ta oseba premislila, tako kot smo se sami. Če spoštujemo nekoga, potem mu vedno damo možnost lastne odločitve. Ampak, vseeno je tukaj potreben zdrav razum. Če je nekdo alergičen na npr.: jabolko, potem seveda ne bom temu človeku tiščala jabolko, ker vem, da je alergičen, drugače pa jo ponudim, če jo sama jem. Torej, ne moremo vedno nekoga "ščititi" samo zato, ker se nama zdi, da vemo kaj si oseba misli, želi ali karkoli.
Zelo enostaven recept je opazovanje samega sebe. Če se lahko sami premislimo za nekaj, potem je zelo enostavno sklepati, da se tudi drugi lahko premislijo. Za to ni potreben presežek inteligence, ampak samo zdrav razum.
Eni ljudje imajo to lastnost, da zagrabijo nekaj, kar njim odgovarja in se tega držijo kot pijan plota in to vse pod nekim visokoletečim izgovorom s katerim sebe opravičijo. Včasih grejo tako daleč, da ponavljajo kdo je kaj rekel pred leti in s tistim mahajo brez zavedanja, da je to preteklost. Tudi se dogaja, da besede drugega ponavljajo dobesedno, če pa oni nekaj rečejo, potem se vsi drugi morajo zavedati, da je dejansko mišljeno na to in to. Ljubi bog, pomagaj jim!
Equilibrium... not yet

klicaj

Razširi krila in me objemi
Osvetli mojo pot
Dovolj je vandranja v temi

Razširi krila in me objemi
Dušo mi segrej
Žalost iz srca mi vzemi

Razširi krila in me objemi
Podaj mi moč
Zdržala bom na ljubo tebi

Ti, ki si jaz in jaz, ki sem ti
Topim se v predaji
Hrepenim

sedem otrok

Talent za pevca in talent za očeta. Oče sedem otrok me je navdušil ne zaradi tega, ker jih ima sedem, ampak ker zvečer skupaj pojejo in se družijo. Vsaka čast.
Večina starš, ki jih poznam in so iz okolice, kjer živim so dobesedno kmetavzarji, ki od svojih otrok delajo idiote in srčne invalide. Seveda se trudijo po svojih najboljših močeh, ampak dejansko izkoriščajo otrok v lastne namene. Bom bolj razložila....
Velikokrat, ko se poskušam pomeniti z otrokom me en od starš, in to pred otrokom opozori, da tega ne bo razumel, še je premajhen. Zanimivo, da si starši jemljejo pravico, da otroku narekujejo kaj lahko razume kaj ne. Aktivni starši peljejo otroka na rolanje, smučanje, košarko, itn... ampak se ne zavedajo, da dejansko izkoriščajo otrokovo željo, da ugodi staršem in samo sebe proicirajo v otroka. Lepo je biti aktiven z otrokom, ampak je tudi lepo prisluhniti otroku. Dostikrat sem bila prisotna ko starši govorijo o otroku pred njim, da ne mara sadja, itn... to otrok sliši in seveda noče jest sadje... ko pa starši niso zraven ga je. Zanimiv kontrast, ki govori sam za sebe. Od kod otroku dvoličnost?! Slišala sem celo ustrahovanje... ne jej sladkarij, ker boš imela veliko rit... in to od mame, ki ima rit veliko kot slon. Zakaj ni rekla, če boš jedla sladkarije boš takšna kot jaz?! Sploh se ne zaveda, da je požrešnost samo posledica, ne pa vzrok. Odpravljanje vzroka odpravi tudi posledice.
Starši izkoriščajo televizijo, računalnik, da se znebijo otroka oz. da se z njim čim manj ukvarjajo, čeprav tega ne bi nikoli priznali. Zato vsak čast družini, ki ne rabi pripomočke, da so skupaj in so srečni. Priklanjam se temu človeku in to od srca.
Na drugi strani pa od negdaj je večina na tem svetu podn in ni nenavadno, da podn kreira podn po svoji podobi. Morda sem malo groba, ker to kaj nazivam "podn" so dejansko izgubljeni ljudje, tavajo v temi in se tega niti ne zavedajo.
Otroka ne moreš preslepiti, ne moreš od otroka pričakovati, da je narejen po naših željah, če sami ne živimo tako. Če je dom hladen bo to za otroka normalno in nenehno se bo vračal hladu na katerega je navajen iz otroštva. Zelo malo ljudi se tega zaveda, kaj šele da poskušajo iztrgati sebe iz kalupa.
Narava pa je kljub vsemu, dala možnost vsem... hvala bogu, da obstaja puberteta, kjer otrok ima možnost poiskati samega sebe in se ločiti od kalupa, ki ga je naredil.
Equilibrium... not yet.

masaker

Odličen, slovenski home made film, ki me je nasmejal do solz. Ogled grozljivke priporočam s štajerskimi podnapisi.
Scenarij ne odstopa od tipičnih ameriških grozljivk. Igra je naivna, oz. skoraj da je ni. Tehnično gledano... vse je za nič, ampak to "za nič" daje filmu neko posebnost in čistost.
Všeč mi je naivnost filma ter humor.
Equilibrium... not yet

utrujena sem

Utrujena sem od vsega. Ni mi niti do smejanja idiotom, ker je brezveze... nobene notranje izpolnitve ni in se mi ne da. Utrujena sem od čakanja, od čakanja gremlinov, da postanejo ljudje. Vse skupaj je brezveze in ne da se mi.
V mojem življenju ni mesta za ljudi, katere delovanje je različno od njihovih besed. V mojem življenju ni mesta za ljudi, katere izpolnjuje laufanje za nadrejenim, za ljudmi, ki so kot "in". Skratka, malomeščani zginite iz mojega življenja!!!!!
Moje življenje je lažno, polno bolečine in žalosti. Moje življenje je življenje brez ljubezni, brez strasti in veselja. Utrujena sem od kretenov, ki me obkrožajo. Dovolj je.
Equilibrium... not yet

8. marec

Včeraj sem dobila rožico.... na črpalki sem kupila neko malenkost in so me razveselili z rožico. Majhna zadeva, mene pa je razveselilo. Drugače, 8. marec je pri meni beda... pozornosti itak ne dobivam, tako da bi bil luksuz pričakovati neko pozornost za Dan žensk. Vseeno pa vsakič upam in se vsakič ponovno razočaram. Za moškost je potrebno imeti nekaj med nogami.
Danes me je razveselil sodelavec, ker je pojasnjeval, da je kupil ženi rožice in se je razveselila. On nikoli ne pozabi majhne pozornosti za praznike, obletnice, rojstne dneve. Razveselilo me je ko je danes pravil, da se mu itak zdi, da svoji ženi premalo pozornost izraža, tako da ga nič ne moti če ji kaj kupi ko je valentinovo ali 8. marec. Všeč mi je, da obstajajo takšni moški, ki se zavedajo svoje žene in svojih dejanj. Še bolj muški je v mojih očeh kot ponavadi.
Zaradi vsega tega se vsak dan zavedam svojega bednega življenja. Želodec se mi obrača.
Equilibrium... not yet

neverjetno

Neverjetno je to, da so eni ljudje smešno dobesedni. Vsako zadevo jemljejo dobesedno brez zmožnosti analize oz. videnja kaj je govorec hotel povedati. Na primer, če nekomu rečem, da se z mano meni samo to in to... dejansko to pomeni, da je lahko še kakšna druga tema. Burek pa bo to razumel v smislu, da se mi ni o tem meniti in pol se niti to ne bo menil, kaj šele kaj drugega.
Poleg takšnega folka....
Equilibrium... not yet.

mučenje

Ste kdaj imeli občutek, da vas nekdo namerno muči?! Tako se počutim vsak dan.
Equilibrium... not yet

pogovor za službo

Popolni kaos imam v glavi. Danes sem imela zmenek s pomembnežem v službi. Včeraj sem bila kot v nekakšnem vakuumu, danes tudi. Na sestanek sem šla s prazno glavo. Sploh ne vem kaj sem nakladala, ampak slišati je bilo strokovno oz. samozavestno.
V eter sem spustila idejo o službi, nekaj se bo zgodilo. V notranjosti pa čutim strah, dvom, navezanost na navade, ipd... vse to so gluposti, tega se dobro zavedam. Strah in dvom sta moja najhujša sovražnika.
Naj se zgodi kaj se bo zgodilo... nekatere stvari niso vedno od mene odvisne.
Equilibrium... not yet

Emma

In smo dočakali, da je zmagovalna pesem Emme pravi odraz Slovenije. Nič več strokovnega žirija, da lahko neuspeh na Evroviziji pripisujemo našim vrlim strokovnjakom. Glas ljudstva je povedal svoje.
V vsem tem je še najbolj smešno to, da obstajajo ljudje, katerih je sram, kateri so zgroženi nad glasbeno izbiro ljudstva. Ne razumem, kako se lahko nekdo sramuje realnosti. Predpostavljam, da sram pride iz zavedanja, da smo nekaj, kar dejansko nismo. Zavedanje, da se pretvarjamo. Slovenija je to, kar je. Ljudje imajo radi to, kar jim paše. Najslabše je prodajati se navzven kot nekaj, kar se nam zdi, da je ok. Biti lažen in se imeti za nekaj več... to delajo kmetavzarji, ne glede ali glasujejo za "petelin" glasbo ali so kontra. Vse je to isti šmoren.
Mali ljudje se morajo z nečim identificirati, potrditev iskati od zunaj. Malim ljudjem je zelo bistveno kaj si kdo misli, vse bi dali za svojo podobo. Če vse to upoštevam se samo lahko zahvalim univerzumu, da obstaja Emma, glas ljudstva, strokovni žiriji in vse ostalo, kar spremlja eno takšno "glamurozno" predstavitev... prava hrana za dogajanja gladne ljudi.
Equilibrium... not yet

idiotizem

Eto, kljub moralnim načelom, kljub kolegijalnosti, kljub vsemu... delam namesto sodelavca, ki si je umislil, da je šef. Če ga malo bolj pogledam, dejansko je to zelo nezadovoljen človek, ki se ni uveljavil doma, pol pa poskuša priti do neke potrditve v službi. Enostavno si je umislil, da je neka avtoriteta. Bogi revež.
En drugi sodelavec me je malo nasmejal, ker je rekel, da naj samo pogledam kakšna je njegova ženička, pol mi bo vse jasno. In res je... kdo bi si želel natepavat nenehno nezadovoljno ažbaho.
Equilibrium... not yet.

stres in prehlad

Po dolgem času sem zbolela oz. teče mi iz nosa. V petek sem bila pod stresom, v soboto sem se malo umirila, v nedeljo pa mi je cela notranjost trepetala. Včeraj pa je sluz navalila ven iz nosa. Stres, preveč kruha oz. pšeničnih izdelkov in moj imunski sistem je doživel padec. Nazadnje sem bila prehlajena en dan in od tega je več kot leto dni.
Telo odreagira ko ni upanja, da bom kaj ukrenila. Enostavno kolapsiram in to traja ponavadi en dan. Telo rabi čas, da se ščisti.
Rabim novo službo, ker v tej ne bo nikoli miru. Ne maram živeti v strahu, vsako zadevo požreti v sebe oz. potisniti nekam globoko... tako je tukaj. Čas je, da poskrbim za sebe.
Equilibrium... not yet

norost

Današnji dan je bil res nor. Malo je manjkalo, da razbijem telefon, ker sem stresla vso jezo in frustracije na telefon. Dobro, da je bil med mano in uporabniki, ker je razarajoča energija bila usmerjena dejansko na idiote, ki so bili na drugi strani žice.
Najhujše je ko nekaj ugotoviš in si narediš dodatno delo, samo da je nekomu drugemu lažje, pol pa ta oseba noče niti priznati, da si ji pomagal. To je dobra šola za naprej, nikoli več ne pomagam. Saj nisem Mati Tereza, pa niti uporabniki nimajo kugo, ampak jih tare malomeščanščina in na sploh idiotizem.
Eh, hvala bogu, da je umrl Prešeren... vsaj en dan fraj.
Equilibrium... not yet.

kmetavzarji

Uf, kako me razkurijo tipi, ki pričakujejo, da bom vesela vsega, kar njihov gobec sproducira? Pol ko ne odreagiram tako, da se jim zazdi, da bi me kar lahko... pol pa sem bolava in ne vem kaj vse.
S tem mi samo pokažejo s kakšnimi ženskami so odraščali in s kakšnimi imajo opravka. Fuj, kmetavzarji.
Na drugi strani pa so še slabši tisti, ki so molčeči in dajajo vtis dostojanstva. Pol pa pogledaš dejanja in vidiš, da je še slabši drek. Drek je drek ne glede ali je omotan v celofan ali ne.

V soboto je malo manjkalo, da napišem odo dolgočasju. Skoraj sem se fentala... vsaj nekaj bi se dogajalo.

Equilibrium... not yet.

tako kot vedno

Tipični ponedeljkov dan... razdražljiva, občutljiva in hitra v odločitvah. Samo grozim, da bom naredila nekaj, kar dejansko nikoli ne bom. Hvala bogu, da obstajajo ljudje, ki me poznajo... vedo, da dejanja držijo, jezikovna telovadba pa je samo telovadba.
Vikend je bil v znamenju hrane. Celo soboto in nedeljo sem prečepela pred televizijo s polnimi usti hrane. Nič drugega ni bilo za počet. Vseeno me je zeblo in še danes me zebe. Zima je pokazala svoje zobje.
Equilibrium... not yet.

sreča

Če pišem, da sem srečna... potem me predsodek preganja, da se bo kaj hudega zgodilo. Če upoštevam, da po dežju pride sonce, potem predsodek izgubi na vrednosti. Vzponi in padci, vzponi in padci, itn. Življenje teče ne glede ali dežuje ali je sončno.
Včeraj je bil dober dan, danes me še vedno drži včerajšnja vedrina. Naj traja, naj se zgodi.
Lepo je, drobtinice življenja me izpolnjujejo, ni težko začeti dan. Komaj čakam, da pridem domov.
Equilibrium... not yet

njemu

Sem druga ali prva?
Ne zanima me.

Sem zabavna ali tečna?
Ne zanima me.

Nič nočem vedeti.
Samo sem.

Njemu, ki me bo ljubil...
Bom vse.

vampirji

Kako naj se obranim od vampirja, ki mi kri sesa?
V službi veliko ljudi se okrašuje z delom drugih. Ena taka (od njih več) je zaposlena v firmi v kateri sem. Mene je sprašeala za mnenje o npr. nekem programu, pol pa je moje mnenje uporabila kot svoje. Pol je hotela biti zaslužna za moje delo in ga je na nek način ukradla... pač je bila prva pred šefom. Tukaj sem se obranila. Pol sem nekaj časa imela mir, ker je bila na porodniškem. Sedaj je nazaj in spet dela. Tokrat pa je razlika v tem, da sem povedala kaj si mislim. In seveda, dobim kilometrski mail v katerem omenja, da me je cenila, da prvič ne bo zahtevala opravičilo po mailu in da se lahko pogovorim z njenim direktorjem, ipd...
To pomeni, da moram dovolit, da me nekdo cuza in še pri tem se klanjat in bit vesela, da se mi to dogaja. Naj crknejo vsi takšni vampirji in naj se jim vrne to kaj počnejo. Če ne njim, potem njihovim potomcem.
Equilibrium... not yet

še vedno 3D

3D očala so naročena.... edino bo treba čakat, da prispejo. Pol bo enostavno videti ali se da gledati doma 3D film ali ne. Vsaj nekaj za zabavo.
Drugače, frka, stres in euforičen smeh. Tako bi opisala zadnji mesec v službi. Nenehno telefonski klici, vprašanja in sesanje moje energije. To bo tudi minilo, tako kot vse mine.
Sredina tedna je, meni pa se zdi da bo kmalu vikend. Vse se je zmešalo in pomešalo. Živim v solati.
Equilibrium... not yet.

Avatar 3D

Res me moti ko potegnejo neko temo, ki je "in" in pol vsi malomeščani onanirajo. Takšna tema je tema filma Avatar. Površinsko obravnavanje tem kot je narava, človeški vpliv, energije, ipd... idealno, da malomeščani pridejo na račun s temo, ki je nekaj novega za njih. V pogovorih gredo tako daleč, da pozabijo da je SF film... citiram "članico Mense" iz moje službe: "To ni SF film, samo je narava prikazana malo drugače."
3D efekti pa so zabavni, čeprav efekti ne morejo narediti film, da mi je všeč... mora biti nekaj več. Platno bi lahko bilo večje za pravi užitek. Všeč mi je fora s podnapisi, čeprav je lahko naporno dve uri in štirideset minut s pogledom iskat podnapise.
Film je lep in samo to. Zelo lepa kombinacija efektov in domišljije. Samo za to je film vreden ogleda.
Zanima me ali bodo sedaj vse filme snemali na tak način oz. ali so trendi že postavljeni?! Če je tako, je treba nabaviti 3D očala za doma.
Equilibrium... not yet.

o nevednosti

29.12.2009 sem napisala nekaj, kar bi lahko rekli pesem. Nič posebnega ni, ampak bom vseeno pogumno prepisala pesem. Nevidni bralci so najboljša publika, nikoli niso razočarani.

Vse gre mimo mene,
obstala sem.

Vse boli znotraj mene,
ne premikam se.

Osluškujem, opazujem,
ne vem kako in kaj.

mimo je

Prazniki so mimo... hvala bogu. Ne maram jih nekaj posebej. Prazniki mi ne pomenijo veliko, čeprav se rada lepo imam. Rada bi enkrat z nekom čakagala.
To novo leto mi je prineslo eno novo videnje. Namreč, zanimivo mi je to, da nekdo čeprav se lepo ima ne more to priznati. Niti ne more priznati, da ni bil sam za silvestrovo... če si sam, potem se ljudem smiliš in si na beden način v centru pozornosti. To mi je bilo zanimivo. Zanimivo je, da so eni rajše sami, vse pokvarijo ali lažejo s kom živijo in kaj počnejo, samo zato, da pol lahko špilajo na eno in isto foro celotno življenje. Potreba po biti nekaj, da te drugi občudujejo oz. na bilo kakšen način, da si v centru pozornosti. O Bog, obvaruj me vseh posebnežev. Ni jim lahko, ker so vedno v precepu: ali se imeti lepo ali biti "cool" oz. na silo poseben.
Equilibrium... not yet.