ni samoumevno

Kako sovražim ko nekdo nekaj sklepa in brez, da bi me kaj vprašal (pa magari reda radi) se zmeni, da bom nekaj naredila. To za mene pomeni, da je samoumevno, da bom to in to počela. Uf, kako me to jezi. Namreč, danes mi je sodelavec prinesel denar in vrečko, da grem kupit nekaj, dam v hladilnik in zmenil se je še, da me pokličejo ko pride prodajalka. Seveda, no problem, ampak... problem nastane ko se dogovori brez, da bi mene vprašal oz. je nekaj samoumevno. Takšne stvari mi lahko naredi samo moj ljubljeni ali moji starši oz. ožje sorodstvo, vsi drugi pa bi me lahko vsaj reda radi vprašali. Za mene je to nesramnost.

preblisk

Zanimivo je to s poznavanjem ljudi. Namreč, vedno si mislimo kako nekog poznamo, dejansko pa ne vidimo dlje od svojega nosu. Včasih počnemo samo tisto kaj nama odgovarja oz. dejansko v večini primerov, smo pa slepi za osebe do katerih nam je. Ali smo res pripravljeni narediti nekaj za drugega, prepustiti se in biti ranljivi, dati nekaj od sebe, iti čez sebe in narediti nekaj samo zaradi drugega?! V večini primerov se mi zdi, da ne... posebej je to pri ljudeh, ki veliko dajejo na besede... v dejanjih pa so bolj švoh.
S poznavanjem drugih dejansko največ škode naredimo najbližjim. Ker najbližje najbolj poznamo, potem najbližje najbolj omejujemo. Poznavanje drugih ni nič drugega kot lastne predpostavke ali zaključci, ki nimajo veliko z objektom opazovanja ampak z nami samimi... Če me nekdo ima za takšno in takšno, potem mi samo pove kaj ima v glavi v zvezi z menoj in s tem me dejansko omejuje oz. priklene na lastne gluposti.
Equilibrium... not yet

kaj bo bo

Nastavila sem novo aplikacije vsem uporabnikom, tako da bodo imeli noviteto že v ponedeljek za dobro jutro. Sploh si ne upam razmišljati kako bo... naj bo, kar bo. Pustila se bom presenetiti. Enkrat se je tudi to moralo zgoditi in zakaj agonijo podaljševati v nedogled.
Equilibrium... not yet in ga kmalu ne bo.

rada bi

Ne morem sebi zanikati, da bi rada. Rada bi kričala od užitka.
Equilibrium...not yet

prikrajšanci

Eni ljudje so res bogi, prikrajšani za vse užitke sveta, navajeni samo na trpljenje.
Neverjetno, da obstajajo takšni prikrajšanci, ki za vse težave na tem svetu krivijo nekoga drugega. Niso zmožni pogledati v lastna dejanja, ampak so krivi drugi za vse. Gre se za banalnosti, kot je na primer, da je nekdo nekomu nekaj vkradel in oškodovanec krivi za to nekoga tretjega, ker je v času kraje razmišljal o tej osebi. Ali pa v smislu... ti si kriva, ker od kakor te poznam se mi je zgodilo to in to.
Ljudje, razumite, da za lastno štalo v življenju ste sami krivi in naučite se enkrat nositi posledice za lastna dejanja. Če vam nekdo poda roko, potem to ne pomeni, da je ta oseba smetiščna kanta za vsa vaša sranja. Noben ni kriv, ker so vas tepli od malega ali zapustili ali karkoli.
Na drugi strani so ti prikrajšanci zelo aktivni v pomoči drugim, čeprav jih noben ni prosil za pomoč. Imajo potrebo, da so priznani, da so strokovnjaki za nekaj in na sploh rabijo pohvalo in pozornost. Idealni sužnji so in najbolj srečni so, če služijo. V primeru, da se jim da moč oz. kakšen položaj, potem so pravi tirani.
Če se je kdo prepoznal... tudi to nima nič z menoj.
Equilibrium... not yet

finishiranje

V ozračju je nekaj nenavadnega. Vedno je tako, kadar se neka zadeva končuje ali zaključuje. Odločila sem se, da v petek namestim novo aplikacijo in s ponedeljkom se mi bo telefon vžgal. Ali pa... morda bo vse steklo kot po loju. Naj bo, kar bo.
Na drugi strani pa prihajajo nove zadeve za narediti in so vse kot nujne. Vedno je tako... ko je gneča, potem naj je še večja.
Mudi se mi v trgovino pa domov. Čutim kako mi noge oz. gležnji zatekajo od sedenja. Spet sem pila premalo tekočine. Nič novega.
Equilibrium... not yet

naenkrat

Kot da bi nekdo gledal od zgoraj in se zabaval ko mi pošilja vso delo, kar lahko dobim za narediti. Nastala je prava časovna stiska. Zadnji dnevi so res bili strange. Ta nenavadnost še vedno traja.
Na drugi strani sem končno, in to čisto slučajno, dobila rdeče bikinke in to neverjetno poceni. Še vedno se ne morem niti veseliti, ni še prišlo do možganov.
Vedno imam težave v trgovini s številko. Vsi pričakujejo, da kupec vse ve oz. da trgovskemu delavcu ni potrebno nič razmišljati. Od kod naj vem katero številko modrca nosim. Še za obleke je različno, odvisno od modela. Če bi bilo enostavno, ne bi bilo zanimivo... menda tako pravijo, tisti, ki se res dolgočasijo.
Hvala bogu, da je petek.
Equilibrium... not yet.

zavore in ostalo

Sploh nimam časa, da kaj napišem... zelo porazno. Zadnji dnevi so bili čudni, imela sem težave v komunikaciji in izražanju, delovala sem impulzivno. Najbrž to pride in gre, tako kot vse na tem svetu... seveda razen ljubezni, ki nikoli ne zgine.
Najbrž je ta atmosfera ali to nekaj v zraku pomagalo, da sem si kupila igračo. Kupila sem sebi, v mislih pa sem imela še malo več kot pa samo jaz. Poskušam delati na tem, da naredim to kaj si želim brez zavor, ampak je zelo težko, posebej je težko iti ven iz kalupa in pokazati drugi osebi, da nisi v kalupu oz. se vsaj trudiš iti ven iz tega. Prisoten je strah, dvom in vse ostalo, kar zavira... na drugi strani pa je vredno boriti se. Morda pa je ta svet narejen tako, da imamo težave pokazati vse tisto kaj si želimo in kaj imamo v glavi... kaj bi šele bilo, če bi pokazali vse brez zavor?!
Equilibrium... seveda not yet. Pa kako bi, če imam v mislih...

hrepenim po...

Pogrešam dotik, strast, nežnost. Pogrešam nekoga, ki bi z menoj delil življenje.
Equilibrium... not yet.

petek

Veselim se trenutka ko bom šla domov. Danes samo čakam na sestanek in delam sprotne oz. nujne stvari. Zvečer se obeta pijača.... žur. Ma bitno je, da mi ni treba dva dni iti v službo. Jupi.
Equilibrium... not yet

norišnica2

Komaj sedaj lahko zadiham... Norišnica od včeraj se nadaljuje, čeprav v malo manjšem obsegu.
Ljudski značaji so nenehen vir zabave. Namreč, danes sem imela telefonski pogovor z eno iz tehnologije, ki naj bi nekaj pripravila po navodilih in seveda je imela napake. Človeško se je motiti in sem ji to lepo in prijazno povedala, vseeno pa sva morale iti skozi, ker zaradi njenih napak mi ni bilo jasno kako in kaj narediti.
E, zanimivo je to, da je dojela pomoto, ampak se je nenehno izgovarjala, da je delala po navodilih, čeprav je bilo očitno, da ne. Sploh nisem pritiskala na njo ali karkoli insisitirala, ker se je zmotila. Sama od sebe se je začela opravičevati in iskati vzroke za pomoto drugje, namesto na edinem pravem mestu oz. pri sebi.
To mi je bilo zelo zanimivo in opazila sem še, da bolj je oseba butasta, potem težje prizna oz. nima sposobnosti pogledati v sebe. Na drugi strani se mi zdi to razumljivo oz. del obrambnega mehanizma. Če bi zelo glupa oseba naenkrat dojela ali se začela zavedati svoje gluposti, potem lahko postane depresivna, dobi komplekse, itn. Narava ščiti idiote, kretene, butce in podobne, nima usmiljenja za tiste, ki izstopajo iz množice.
Equilibirum... not yet.

norišnica

Danes je dobesedno norišnica. Cel dan delam kot nora, blede se mi že od dela. Veliko zadev bo ostalo nedokončanih za jutri, kar mi na nek način gre na jetra.
Cel dan mi zvoni telefon, pa še klicarijo me ljudje, ki so dobesedno psihično nestabilni. Ko sem se pogovarjala s prijateljico mi je štiri krat zvonil telefon in to je bila ena sodelavka s katero se samo pozdravljam. Nisem dvignila, ker ne vem kaj naj ji rečem glede na to, da me je do sedaj klicala brez nekega razloga in povrh vsega ima resne psihične težave. Takoj za tem je poklicala eno drugo sodelavko, katera mi je morala dati telefon. Razlog klica pa je bil, da ji povem en vic o fiziki, katerega sem ji povedala pred leti.
Ne vem ali imam potrpežljivosti, volje in energije, da se ukvarjam s tem. Nisem humanitarna organizacija niti nimam call center za tiste v stiski. Torej, imam težavo oz. odločitev pred seboj. Ali trpeti, ker je nekdo bolan, ipd... ali enostavno se postaviti za sebe in ji povedati, da ne kliče?! Oboje bo imelo posledice, jaz pa še ne vem kako naj reagiram. Pustila bom naj stvari tečejo tako kot tečejo, če pa bo šlo čez glavo bom ukrepala. Kaj morem, sem samo človek s plusi in minusi.
Equilibrium... danes pa definitivno ne oz. not yet.

smile-i

Dva smile-a v rit in nazaj v službo. Če v službenem času spijem en požirek alkohola deluje na mene, kot da bi spila cel liter. Pač zgodi se. Upam, da bo spustilo ko se bom peljala nazaj domov.
Drugače, vse mi je težje in težje ostajati osem ur v službi. Ni problem va času, ampak v motivaciji za delo. Nič se mi ne da in nikjer ne vidim nič kaj koristnega. Morda je to pogojeno z mojo rahlo jutranjo bolavostjo, ampak sedaj je že pozno popoldan, tako da niti na to se ne morem izgovarjati. Namreč, danes sem zamudila več kot dvajset minut. Zjutraj sem bila počasna, enostavno se mi ni dalo pohiteti. Ta služba je res samo vir preživljanja in nič drugega. Žalostno, ampak realno.
Equilibrium... zaenkrat not yet.

polna usta dreka

Vedno me nekaj stisne v notranjih organih ko naletim na nekoga, kateremu besede tako tečejo, da je prvi vtis o tem človeku, da se spozna na vse, da vadi Yogo že desetletja, Tai Chi, Zazen in marsikaj drugega. Ugotovila sem, da bolj berejo o raznoraznih tehnikah s katerimi si malo popestriš življenje brez, da bi kaj dejansko delali, so slabši kot ljudje, da o praksi sploh ne govorim. Ponavadi je vse skupaj plod njihove domišljije in potrebe po tem, da so priznani od drugih in veljajo za nekakšno avtoriteto. Vse skupaj je en sam luft, razen če pride dejansko do interakcije takšnih idiotov z ljudmi, ki bi radi nekaj izvedeli. Tukaj pa vidim nevarnost in me zaradi tega stisne nekje v globini.
Glih en takšen mi skače po živcih in testira mojo strpnost do "duhovnih" teroristov. Ljubi bog, ta tip je strokovnjak za vse, na vse se spozna, vse "vadi" in seveda on vse vidi, samo pač tega ne pove, ker ne želi ljudi prikrajšat za njihove izkušnje. Vidi vse karmične luknje, vzorke za težave do pet inkarnacij nazaj, ampak ne pove nobene metode zdravljenja. To itak ni bistveno, bistveno je, da on vidi in ve.
Na drugi strani pa se moram zahvaliti svevišnjem za obstoj takšnih modelov, ker mi omogočajo, da vadim strpnost in se nenehno koncentriram na "ne ubij".
Equilibrium... ali sploh moram napisati, da not yet.

samo letam okoli

Današnji dan je eno samo letanje okoli in to najprej s sodelavcem do sedeža DHL pošte, pol malca in seveda kava, pol testiranje cestaka (cestno kolo od sodelavca), peljanje do avto mehanika... Dan je hitro minil, ampak naredila nisem nič. Sicer, vedno sem malo stroga do sebe ko ugotavljam ali je kaj narejeno ali ne, ampak to smo vsi (ali pa ne)?!
Kakorkoli, hvala bogu, da obstajajo petki in pol vikendi, ki vedno hitro minijo.
Danes sem prvič peljala cestno kolo. Sedež me je pošteno nažuljil, umazala sem najljubše kavbojke z oljem za verigo. Kljub vsemu mi je kolo všeč, ker je lahko in hitro. Ne vem ali bi se lahko navadila na držo telesa, ker je vseeno drugače kot vožnja z gorskim kolesom. Sama vožnja s kolesom po službenem parkirišču mi predstavlja užitek. Od nekdaj sem uživala v kljubovanju.
Equilibrium... not yet

obmiruj

V čem je fora, da ljudje ne vidijo lepoto naravnih pojavov oz. najprej pomislijo na škodo, ki jih bo doletela pol pa na lepoto in moč narave?! Občutek za lepo je potemtakem odvisen od zunanjih faktorjev, ki v bistvu sploh niso ali vsaj ne direktno povezani z notranjimi procesi, ki se sprožijo ko zagledamo ali smo v bližini lepih stvari. Sploh se niti ne zavedamo kaj nas vse "pelje" v življenju.
Stop. Ustavi se, obmiruj in poglej noter.
Equilibrium... še malo pa zmanjkalo (not yet)

prleško narečje

Obožujem narečja. Trenutno me zabava prleško narečje. Tečnarim sodelavcem, da me naučita, ker mi je res všeč, onadva trdita, da se prleško ne da naučiti. Ma vse se da naučiti. Če bi vedela prleško narečje, potem bi v službi samo prleško gučala. Zdi se mi štos, pa še zabavala bi se z izrazi obrazov zategnjenih kretenov, katere srečujem v službi.
Sebi sem neskončni vir zabave, pa vsaj noben ni jezen.
Equilibrium... not yet (pač ne znam prleško)

čutim srce

Ko odluščimo plasti kretenizma in ostane samo čisto jedro... tisto je vredno življenja in smrti. Sovražiti ne znam, čeprav v trenutkih odmaknjenosti včasih zaželim glupost.

če bi bilo drugače

Če bi imela sina... bi rada, da bi bil njemu podoben.

ponedeljek

Kako dobro dene spustiti telefonsko slušalko šefu ko kliče, pa magari se zgodilo čisto po naključju. Ko vpraša ali sem to bila jaz... seveda, odgovor je ja.
Kreten od šefa je dobil mail, da je sodelavec na dopustu in ga vseeno kliče, meni pa zvoni telefon skoraj pod ušesom. Brez, da bi pogledala sem dvignila in spustila slušalko, pol sem se vstala, da naredim prevezavo na tajnico. Vmes je še enkrat šef poklical in me lepo vprašal ali sem mu spustila slušalko. Seveda sem, sodelavec je na dopustu in kaj za vraga kliče v prazno. Morate poskusiti, dejanje deluje zdravilno.
Eto, začel se je delovni teden. Glih pride konec delovnega tedna in se mi zazdi, da je equilibrium na dosegu in glej ga zlomka, vikend vse pokvari. Šment.
Equilibrium... not yet (vsaj ne danes).

tišina

Tišina je že dva dni. Naenkrat je nastala, brez razloga ali pač nekaj je. Hišna opravila, vročina, mir in nekaj v zraku... vse to je obarvalo vikend.
Equilibrium... not yet