ponedeljek

Ne vem kaj mi je... spet sem prišla pravočasno v službo. Ob petih sem se vstala in šla domov od ljubija. Moj stil življenja ni za ljudi, vsaj ne za tiste, ki se imajo radi. Počila bom po sredini.
Po Praksi sem se oprhala in uredila za med ljudi. Zraven sem vzela vse časopise, katere sodoku in križanke nisem utegnila rešiti... dober uvod v delovni teden.
Dnevi za mano so bili srečni dnevi. Vse je v redu, dokler ne razmišljam o zadevah, katere so bodo kmalu morale razrešiti. Puščam, da vse gre svojim tokom, čeprav to puščanje je enako kot držanje za neko zadevo. Ni fora v nedelu, ampak v pravi odločitvi. Sem se že odločila, moja notranjost ve kaj si želi in koga ljubi.
V soboto sva z ljubijem bila v restavraciji z indijsko hrano. Z ljubijem lahko iz prve roke rečeva ali je podobno indijski kuhinji ali ne... Ne, nisva bila zadovoljna. Kot vedna sva tudi preveč naročila, tako da sem prvič v življenju vzela nekaj za zraven. Nan sem jedla še naslednji dan, čeprav je dišal po postani palačinki. Škoda, da v hladilniku ni bilo kakšne tekoče čokolade ali marmelada.
Najboljše se mi je zdela pojasnitev besede namaste, kar je namreč naziv restavracije. Napisali so, da namaste v prevodu pomeni indijski pozdrav. Vsaka čast za pojasnitev. Potemtakem je lahko prevod besede namaste npr.: odj... v primeru, da se tako počastijo Indijci pri srečanju. Vse je možno, posebej danes v našem pisanem svetu.
Če sem že pri čaščenju, me je na vse zgodaj en tip, kar lepo počastil s svojim pogledom teleta. V teh dnevih mučenja mi primitivna zadeva zelo lepo poboža duh in telo. Hvala nebesom za vse primitivneže, brez njih ne bi vedela, da obstajam. Na drugi strani se moram opravičiti vsem primitivnežem, da jih tako imenujem... upam, da bodo dojeli lepoto v pretiravanju, tako kot sem jaz ujela lepoto v namenu.
Nič ni tako kot se zdi... absolutno nič. Primer so vedno nasmejani, optimistični ljudje. Ponavadi se za tem skriva preračunljivost, skoraj vedno narejenost in laž. Enako kot z obarvanostjo. Vidna je tista barva, katera ni absorbirana.
Ej, pa niti štiri ure nisem v službi, meni se že blede od dolgčasa. Vse je tako brezveze, da mi ne preostane nič drugega, kot pa da službo vzamem takšno kot je. Nobenih utvar in pričakovanj. Služba je sranje, ki mi omogoča, da plačam stroške. Kruta realnost in padec na tla, vsaj kar se tiče upanja, da delo izpolnjuje.
Equilibrium?!... na lunin dan... not yet.