zadetost

Zjutraj sem se zbudila še vedno zadeta malo pred osmo uro. Ljubija sem zbudila in me je zapeljal domov, on pa v službo. Seveda, ni bilo časa za jutranjo Prakso. Naredila sem samo dve vaji, oprhala se in uredila za službo. Zamudila sem kot v starih časih vsakdanjega zamujanja.
Zdaj sem še vedno v nekem nenavadnem stanju. Rahlo zadeta, telo ni utrujeno, ampak na neki meji med utrujenostjo in adrenalinskim nabojem.
Spominjam se včerajšnjega čaganja. Ljubi je bil zmenjen z enim kolegom, tako da smo vsi trije končali v gostilni. Pili smo zelo dobro penino. Po dolgem času sem pokadila cigareto. Bila sem zadeta od vina in tobaka. Polna energije sem celo poskusila teči, ampak mi ni uspevalo, ker sem čutila svoje telo... zadetost. Ko je končno nehalo deževati smo bili pred gostilno. Zoran Predin je pel, meni se je plesalo. Bila sem dobre volje, čeprav žalostna, zaradi nje, ki je nenehno med mano in ljubijem. Zelo dobra prijateljica, ki nenehno vzdržuje vez in skrbi, da je prisotna. Moj ljubi pa tako skrbi, da me to ne prizadene, da na skrivaj vzdržuje vez, na skrivaj piše sms-e kot da sem tako glupa, da ne vem s kom se dopisuje. Skoči na vsaki mig s prstom, mene pa boli... boli me tudi to, da se vedno vse obrne kot da imam težave... za vse sem sama kriva. Morala bi biti zadovoljna s tem, da sem v haremu... ena izmed mnogih. Morda bi se morala nekaj naučiti in to je tista lekcija, katero sem prešpricala v življenju... kako moškim dajati nenehno občutek, da so moški... da se nenehno podrejam, da sem sladka, zapeljiva, nedosegljiva, čutna in vse ostalo, kar si želijo... vse kar boli pa požreti in skriti to, da me boli. Idealna ženska... se smehlja, ne teži oz. je tiho in skrbi samo za svojo korist. Revček, bogi, res, seveda... to so besede, katere potrebuje idealna ženska. Ne daj bože, da ima mnenje.
Hotela sem plesati s kolegom. Začela sva plesati in se nisem prepustila... bila sem dominantna, kar on ni prenesel. Nisem mogla pojasniti, da se ne znam prepustiti takoj, ampak se prepustim samo tistim, katerim zaupam. Namesto, da mi govori kakšna sem, kar sama vem, bi ta čas lahko plesala in se zabavala. Celo sem mu povedala, da ko začuti, da vodim naj me samo malo bolj prime in bo ok... Ni mi uspelo, rajše sta mi oba govorila kakšna sem, kot pa da bi me sprejela takšno kot sem. Spet sem kriva... priznam, kriva sem, da obstajam, da sem to, kar sem.
Spomnila sem se službene zabave na kateri sem plesala s sodelavci. Čeprav so samo sodelavci, me sprejemajo takšno kot sem. Vsi so dojeli, da rada vodim ko plešem in še sama sem povedala, da imam težavo pri plesu... ni jih motilo, zabavali smo se in lepo imeli brez, da bi kdo komu kaj očital. Na koncu so me tako sprostili, da sem zaupala in se prepustila. Kaj naj sklepam iz vsega tega, in da ni boleče?! Kdo me ima rad?!
Napila sem se, cigareta po dolgem času me je dodatno zadela. Uživala sem kljub vsemu. Sama sem in se tega zavedam, postaja mi vse vseeno. Morda je nekje na tem svetu oseba, ki bi me sprejela takšno kot sem, brez da bi me menjala. Oseba, ki bi imela postavljene prioritete v glavi. Oseba, ki bi hotela biti z menoj, ki bi me pogrešala, kadar me ni. Nekdo, ki bi se z menoj veselil vsemu kaj pride v življenju... Nekdo, ki bi se zavedal svoje moškosti, brez da bi rabil dokazovanja preko neumesnih opazk, preko potrebe, da se ženske motajo okoli njega, brez potrebe, da bi bil "junak"... nekdo, ki krizo srednjih let prebrodi dostojanstveno. Rabim iskrenost, ne pa prikrivanja. Moj ljubljeni ne bo užival v moji zmedenosti, ampak v tem, da se srečna. Moj ljubljeni bo tisti, ki bo vreden mojega spoštovanja.
Equilibrium?.. not yet, ampak sem vse bližje in bližje.